Pomanjkljiva ubogljivost pri psu

Zdi se, da je pomanjkljiva ubogljivost najpogostejša težava pri skupnem življenju s psom. Izrazno se neuboglji­vost lahko izredno močno spreminja. Nekateri psi se odzovejo neubogljivo samo, če jih kaj zanimivega zmoti, ker se jim zdi to v tistem trenutku veliko bolj zanimivo, kot ubogati. Drugi pa se na neubogljivost kar navadijo in samo včasih ali bolj naključno pokaže­jo nekaj ubogljivosti.

Ali pes uboga ali ne, je v bistvu odvisno od dveh stvari: pes se ne bo nikoli mogel odzvati na ukaz, če pomena besede ni zanesljivo povezal z dolo­čenim dejanjem. Pogoj za to pa je primerna vadba. Poleg tega je priprav­ljenost, da bo ubogal, odvisna tudi od njegove motivacije. Pogosto so prav tu vzroki težave. Praviloma so lastniki, ki se pritožujejo zaradi pomanjkljive ubogljivosti psa, že poskušali z raz­ličnimi metodami vplivati nanj, da bi mu vbili v glavo pomen ukazov ­kajpada z malo uspeha. Ni težko sklepati, da je motivacija gonilna sila vzgoje. Tudi ljudje ne storimo ničesar brez motivacije; zelo dober zgled za to so otroci. Če na primer rečemo otroku, naj naredi stojo, in mu za to obljubimo jabolko, jo bo poskušal narediti. Če pa mu za isto stvar obljubimo tablico čokolade, bodo možnosti, da jo naredi, bistveno večje, ker je nagrada bolj mamljiva. Podobno se odzivajo tudi psi. Če je želja po nečem, kot je pohvala, božanje, igra ali hrana, večja kot druga možnost, recimo igra z drugim psom, vohljanje ali lov, potem ima lastnik dobre možnosti, da bo pes z veseljem ubogal na ukaz. Žal pa velja tudi na­sprotno: pes ne bo ubogal, če     spod­buda ni dovolj velika. Prav tako se psi le obotavljaje vrnejo k lastniku, če je ta zaradi pomanjkljivih navodil delal napake pri vzgoji in tako psa posredno vzgojil k neubogljivosti. Sem sodi tudi kaznovanje psa zato, ker ni prišel dovolj hitro. Kajti po kazni, ki jo pes v danih okoliščinah poveže z ukazom, bo naslednjič prišel še bolj obotavljivo. Tako se bo njegova neubogljivost samo še krepila.

Kar zadeva ubogljivost, je pomemben tudi socialni položaj živali. Če pes nekoga ne priznava kot nadrejenega člana krdela, ga bo ta človek zelo težko motiviral, da bi nekaj naredil.

Najboljši in najbolj zanesljiv način, kako se temu izognemo, je, da začnemo takoj, ko se pes vseli v novo domovanje, pravilno, dosledno in na nagradah temelječo vadbo ubogljivo­sti. Tako gradite trden odnos med vami in psom, psu dajete priznanje pri vajah, poleg tega to zelo dobro preganja dolgčas. Ta trud se vedno splača. Tako ste si življenje zelo poenostavili, kajti dobro vzgojenega psa lahko vzamete s seboj kamorkoli, ne da bi vzbujala pozornost. Isto velja tudi za skupno življenje z odraslim psom. V nasprotju s splošno uveljav­ljenim mnenjem je vsekakor mogoče vzgojiti tudi starejšega psa; kadarkoli lahko začnete vadbo ubogljivosti.

Če želimo povečati ubogljivost, moramo psa za želeno vedenje vedno nagraditi z nečim, kar ima zanj veliko motivacijsko vrednost. Na začetku psa naučimo različnih ukazov in jih z njim vadimo v oko­liščinah, ko nič ne odvrača njegove pozornosti. Pri tem namenjamo pozornost motiviranju s pohvalo, priboljški in igrami. Potem bo pes bolj ubogal tudi v okoliščinah, kjer bo več stvari odvračalo njegovo pozornost, še zlasti če so mu vaje v veselje in so zanj večja spodbuda kot stvari, s katerimi je pravkar zaposlen, ko dobi ukaz. Tudi pohvalo je treba postopoma zmanjšati, tako da postane za psa sčasoma popolnoma nepredvidljiva. Vsekakor pa potrebuje vsak pes od časa do časa pozitivno spodbudo, da se ne odvadi zaželenega vedenja. Ko psa pokličemo, je dobro, da ga čimbolj zanima objekt, h kateremu naj gre (v tem primeru smo to mi). Za pse so posebno zanimivi objekti, ki se premikajo. Zato je pes močno motiviran, če takrat lastnik hitro steče v nasprot­no smer. Prav tako psa bolj kot sam ukaz, naj pride, spodbudijo nenavadni položaji telesa (recimo, da počepnemo ali se uležemo na tla) in kretnje, ki vzbujajo njegovo pozornost. Psi se zelo čustveno odzovejo na raz­položenje »svojega« človeka. Veliko­krat lahko opazujemo, da se pes, ki pričakuje kazen, ne upa takoj vrniti h gospodarju ter po človeško izraženo niha med bojaznijo pred kaznijo in občutkom dolžnosti. Če odmislimo, da je tako ali tako velikanska vzgojna napaka, če psa karamo, ko je - kadarkoli že - končno ubogal ukaz in ga izpolnil, to neredko vodi v začaran krog: lastnikova jeza na psa se nenehoma stopnjuje in to se takoj pokaže v njegovem glasu. Pes se boji in to ga zadržuje, da bi se hitro odzval na ukaz. Za pomoč si lahko priskrbimo piščal­ko za pse. Ni pomembno, kako jezni smo, piščalka daje vedno isti glas in ne izraža nobenih čustev, ki bi jih pes prepoznal. Večinoma s tem hitro bistveno izboljšamo ubogljivost. Seveda pa moramo psa, vedno ko se poslušno odzove na piskanje, pohva­liti, tudi če smo sami še nekoliko jezni zaradi njegovega obotavljanja. Da bi ga navadili na zvok piščali, je dobro, da najprej piskate doma; najbolje, preden ga hranite. To bo povezal s pozitivnim dražljajem in ko se bo čez nekaj dni že dobro odzival, lahko začnete uporabljati piščalko tudi na sprehodih, vendar najprej v trenutkih, ko pes že prihaja. Vsako­krat mu dajte priboljšek ali pa ga nagradite z igro. Ko se pes na piščal dobro navadi, ga lahko postopoma pohvalimo vse redkeje. 

Učenje psa

Težave pri vstopanju in izstopanju pri psu

Pri vstopanju in izstopanju psa iz avtomobila se lahko pojavijo nadležne težave. Nastanejo bodisi, ker se pes upira vstopiti ali izstopiti ali pa pri izstopanju zaradi pretirane živahnosti ovira promet, ker ga lastnik ne more obvladati.

Če se pes upira vstopiti ali izstopiti ali če se izrazito obotavlja, predvsem če prej s tem ni bilo težav, je gotovo doživel boleč ali neprijeten pripetljaj. Ta dogodek je lahko neposredno povezan z avtom, vendar pa to ni nujno. Neposredna povezava z avtomobilom bi lahko nastala, če trpi pes zaradi artroze ali pa ima težave z medvre­tenčnimi ploščicami, kar mu povzroča bolečine pri vstopanju in izstopanju. Znani so tudi primeri, da je psa zaradi elektrostatičnega naboja v okviru vrat pri vstopanju in izstopanju enkrat ali večkrat že stresla elektrika in se zdaj zato izogiba temu pragu. Če ni neposredne povezave z avtom, je pes morda žrtev napačne povezave. To se lahko zgodi recimo tako, da je ravno v trenutku, ko je hotel pes izstopiti, počilo v izpušni cevi mimo vozečega vozila in se je pes prestrašil. Od takrat je ta strah povezal z vsto­panjem in izstopanjem. Psi, ki vihravo vstopajo ali izstopajo, delajo to praviloma iz veselja, ker jih vzamemo s seboj. Ti psi se večinoma radi vozijo z avtom in so pogosto tudi v drugih okoliščinah zelo temperamentni. Takšno vedenje se še okrepi, če recimo vedo, da vožnji sledi sprehod, ki se ga zelo veselijo. Pomanjkanje disciplinirane vadbe je vsekakor vzrok za to, da to veselje postane nadloga, predvsem če mora pes izstopati na prometnih cestah in ima navado, da takoj plane ven.

Za oba težavna primera je obravna­vanje različno. Najprej opišimo vadbo za psa, ki nerad vstopa in izstopa. Preden začnete vadbo, morate psa nujno peljati k veterinarju. Ta bo pojasnil, ali je razlog za tako vedenje bolečina zaradi bolezni. Predvsem pri starejših psih in pasmah, ki so znane po teh težavah (jazbečar, baset, nemški ovčar in drugi), je to zelo pomembno. Drugi ukrep pa je, da vrata avtomobila prelepimo z anti sta­tičnim trakom, tako da lahko kot vzrok izključimo električne sunke. Pes se spet sprijazni z avtomobilom, če ukrepate takole: Zraven avta se igrajte z njim igro, ki jo ima rad. Če sodeluje brez stra­hu, lahko pustite naslednji dan vrata avtomobila odprta in nadaljujete igro. Zelo primerna je igra prinašanja in iskanja predmetov. Kakšen dan pozneje poskušajte vreči igračo vedno bližje avtomobila ali pa položite tja nekaj priboljškov, ki jih sme pes poiskati. Ves čas naj bo sproščen in za takšno vedenje ga pretirano pohvalite in nagradite. Ko ste to dosegli, lahko igro spremenite, tako da se igrača kot po naključju znajde v avtu. Čim bolj sproščeni boste pri vaji vi, tem manj napeto bo pes sodeloval v njej. Če se bo zelo predal igri, bo komaj opazil, da je prinesel igračo iz avtomobila. Druga možnost, da se mu avto prilju­bi, je, da ga v njem hranite. Vsekakor bomo to delali le, če ga lahko brez večjega stresa spravimo vanj. Poskusi­te tudi tako, da pustite psu vstopiti skozi druga vrata kot ponavadi; ta naj bodo za vsak primer oblepljena z antistatičnim trakom, tako da psa obvarujete kakršnegakoli negativnega vpliva. Če se pokaže, da je vzrok za težave pri vstopanju močna artroza ali kakšna druga bolezen, morate to vsekakor upoštevati. Dvignite ga v avto in mu pomagajte tudi pri izstopanju. Primerne prijeme vam lahko pokaže veterinar. Ta natanko ve, kateri deli telesa so posebno boleči in kako pri dviganju psa pazimo na to. Morda pa mu lahko naredite nekakšen most ali kaj podobnega, kar mu bo pomagalo pri vstopanju. Vsekakor boste lažje obvladali vihravega psa, če boste uporabljali oglavnico. Ni se vam treba bati, da bi psa prikrajšali za veselje, če zahtevate od njega malo več discipline pri izsto­panju. Prav nasprotno; to bo sprejel kot vajo, za katero dobi krasno nagra­do - sprehod! 

Pes v avtu

Vlečenje na povodcu

Vlečenje na povodcu je ena izmed najpogostejših vedenjskih težav, ki jih lahko opazujemo pri psih. Večinoma vlečejo naprej in lastnika dobesedno vlačijo za sabo, ne da bi upoštevali, ali on želi morda v povsem drugo smer. To grdo razvado kažejo psi vseh pasem. Pri velikih psih je to vsekakor bolj moteče kot pri majhnih, saj potrebujemo veliko več moči, da zadržimo takšnega psa.

Psi, ki divje vlečejo na povodcu, so to vedenje bodisi osvojili, ker jih nihče ni drugače naučil, bodisi ker so si napačno razlagali poskuse vzgoje ali pa jih zaradi nedoslednosti lastnika niso jemali resno. V mnogih primerih je vlečenje na povodcu samo eden od znamenj za splošno pomanjkljivo ubogljivost psa.

Smiselno je, če damo psu že čisto od začetka vedeti, da njegovo vlečenje na vrvici ni zaželeno. Zato mu moramo takoj preprečiti vsako možnost, da bi se tako sploh začel vesti. To dose­žete, če njegovo pozornost pritegne­te s priboljškom ali igračo, tako da pridno teče zraven vas. Ob tem lahko dodatno izrečete primeren ukaz in psa pohvalite z besedami, kar si bo tudi zapomnil.

Psa najpreprosteje naučimo umirjene hoje ob gospodarju ali vsaj blizu njega tako, da mu nadenemo oglavnico. Tako obvladujemo njegovo glavo od smrčka in ga lahko, če se rine preveč naprej, preprosto in blago usmerimo v želeno stran. Pri uporabi oglavnice priporočam, da psa na začetku vadbe nekaj dni navajate na nošnjo le-te. Idealno je, da psa, če teče zraven, ne da bi vlekel, vedno nagradimo s kakšnim priboljškom in obenem izgovorimo ukaz. Pozneje mu dajte nagrado samo še, če bo šel tik ob vas. Tako bo ostal v vaši neposredni bližini, da bi si prislužil odobravanje in morda celo nagrado. Druga možnost, da psa naučite umirjene hoje na vrvici, pa je: več dni zapored morate spremeniti smer hoje vedno takoj, ko pes začne vleči na vrvici. Ta metoda je sicer zelo učinkovita, vendar so zanjo potrebni dobri živci, kajti na začetku je napre­dek zelo počasen. Vsekakor je zelo priporočljiva za potrpežljive in dosle­dne ljudi. Med tem urjenjem se je nepotrebno in tudi nespametno pogovarjati s psom. Pri tej vaji posku­šajte biti čimbolj ravnodušni in živali namenite pozornost samo, če gre pridno poleg vas in se pusti voditi. V teh trenutkih izgovorite ukaz in psa sočasno nagradite.

Bruhanje med vožnjo pri psu

Posebno mladiči pa tudi nekateri odrasli psi ne prenašajo vožnje z avtomobilom, ker jim postane slabo. Najprej se začnejo sliniti, potem se glasno davijo in nazadnje bruhajo. Ta težava obremenjuje tako psa kot lastnika.

Kot smo že omenili, je vožnja z avto­mobilom za pse nelagodna, kajti nanjo sprva niso navajeni. Prav tako kot posamezni ljudje tudi nekateri psi slabše prenašajo med vožnjo menja­vanje hitrosti,ovinke in razlike v nad­morski višini kot drugi. Če se slabost in bruhanje vedno znova ponavljata, se lahko kot dodatna težava razvije priučen odpor do takšne oblike gibanja.

Prav tako kot ljudje lahko tudi psi trpijo za strahom pred strahom. Razvoj tako imenovane fobofobije temelji na načelu klasičnega pogoje­vanja. Prav tako kot imamo lahko ljudje odpor do nečesa, ker smo doživeli ponavljajoče se slabe izkušnje, je lahko to vzrok tudi pri psu. Že vnaprej se boji vožnje, ker ga je strah, da mu bo slabo. V posebno hudih primerih se začneta strah in slabost že med hojo k avtu in vstopanjem. To lahko spoznamo po govorici telesa.

Tudi pri tem je najboljši preprečevalni ukrep, da psa že zgodaj navadimo na krajše in daljše vožnje z avtomobilom. Pametno je, da gremo na vožnjo takrat, ko ima pes prazen želodec, tako da že vnaprej zmanjšamo možnost bruhanja.

Za to obstajata dve možnosti. Slabost poskušamo preprečiti z zdravili, ki jih predpiše veterinar. Po drugi strani pa moramo psa že med pripravami razbremeniti stresa pred vožnjo, ki ga čaka. Pes naj leži v avtu,tako da ne vidi skozi okno. Čeprav se zdi mnogim psom prav razgledovanje zanimivo, velikokrat sproži slabost. 

Pretirana skrb za mladiče pri psu

Pri vzreji mladičev poznamo tudi na srečo redko težavo, da psica mati svoje mladiče preveč intenzivno liže in jim tako povzroči rane, največkrat na trebuhu.

Lizanje mladičev je pomemben sestav­ni del skrbi za mladiče. Ni pojasnjeno, zakaj so nekatere psice nagnjene k temu, da psičke močno ližejo, prav do ran. Vzrok za to je tako stres kot genske predispozicije. Določeno vlogo lahko ima tudi to, da so tiste psice, ki so bile vzrejene s stekle­ničko, pogosto slabše matere od tistih, ki jih je vzredila ljubeča, izku­šena psica.

To, da psica liže mladiče, je dobro za telesno nego. Še posebno masaža trebuha je za mladiče v zgodnjih obdobjih življenjsko pomembna, ker spodbuja delovanje črevesja. V začetku namreč še niso sposobni, da bi sami brez te spodbude izločali iztrebke. Ne samo zato, da bi pri naslednjih leglih izključili podobne zaplete, temveč predvsem zato, da v vzrejno linijo ne bi vnesli genskih napak, s takimi psicami in njihovimi mladiči ne smemo nadaljevati vzreje.

Ne poznamo nobenih ukrepov, s ka­terimi bi lahko spremenili to vedenje psice. Kar pa zadeva mladiče, moramo poskrbeti za dve stvari: rane moramo oskrbeti in ne smemo dovoliti, da bi se pripetljaji nadaljevali. Idealno bi bilo, če bi lahko psico nadzorovali v takšnem obsegu, da bi skrbela za svoje mladiče, ne da bi jih preveč lizala. Včasih pa je boljše, če jih vzredi nado­mestna mati z zanesljivim nagonom. Dojilja ima tukaj posebno pomembno nalogo, kajti zanesljivo in ljubeče rav­nanje z mladiči je še kako pomembno za normalen razvoj. Čeprav to ni najboljše za socializacijo z drugimi psi, lahko mladiče v nuji vzredimo tudi sami. Pozneje jih poskušamo spet spraviti k psici ali pa lahko zmanjšamo nadzor, če vidimo, da stiki potekajo brez napadalnosti in pretirane skrbi za mladiče. 

Pretirana skrb za mladiča