Pomanjkljiva ubogljivost pri psu

Zdi se, da je pomanjkljiva ubogljivost najpogostejša težava pri skupnem življenju s psom. Izrazno se neuboglji­vost lahko izredno močno spreminja. Nekateri psi se odzovejo neubogljivo samo, če jih kaj zanimivega zmoti, ker se jim zdi to v tistem trenutku veliko bolj zanimivo, kot ubogati. Drugi pa se na neubogljivost kar navadijo in samo včasih ali bolj naključno pokaže­jo nekaj ubogljivosti.

Ali pes uboga ali ne, je v bistvu odvisno od dveh stvari: pes se ne bo nikoli mogel odzvati na ukaz, če pomena besede ni zanesljivo povezal z dolo­čenim dejanjem. Pogoj za to pa je primerna vadba. Poleg tega je priprav­ljenost, da bo ubogal, odvisna tudi od njegove motivacije. Pogosto so prav tu vzroki težave. Praviloma so lastniki, ki se pritožujejo zaradi pomanjkljive ubogljivosti psa, že poskušali z raz­ličnimi metodami vplivati nanj, da bi mu vbili v glavo pomen ukazov ­kajpada z malo uspeha. Ni težko sklepati, da je motivacija gonilna sila vzgoje. Tudi ljudje ne storimo ničesar brez motivacije; zelo dober zgled za to so otroci. Če na primer rečemo otroku, naj naredi stojo, in mu za to obljubimo jabolko, jo bo poskušal narediti. Če pa mu za isto stvar obljubimo tablico čokolade, bodo možnosti, da jo naredi, bistveno večje, ker je nagrada bolj mamljiva. Podobno se odzivajo tudi psi. Če je želja po nečem, kot je pohvala, božanje, igra ali hrana, večja kot druga možnost, recimo igra z drugim psom, vohljanje ali lov, potem ima lastnik dobre možnosti, da bo pes z veseljem ubogal na ukaz. Žal pa velja tudi na­sprotno: pes ne bo ubogal, če     spod­buda ni dovolj velika. Prav tako se psi le obotavljaje vrnejo k lastniku, če je ta zaradi pomanjkljivih navodil delal napake pri vzgoji in tako psa posredno vzgojil k neubogljivosti. Sem sodi tudi kaznovanje psa zato, ker ni prišel dovolj hitro. Kajti po kazni, ki jo pes v danih okoliščinah poveže z ukazom, bo naslednjič prišel še bolj obotavljivo. Tako se bo njegova neubogljivost samo še krepila.

Kar zadeva ubogljivost, je pomemben tudi socialni položaj živali. Če pes nekoga ne priznava kot nadrejenega člana krdela, ga bo ta človek zelo težko motiviral, da bi nekaj naredil.

Najboljši in najbolj zanesljiv način, kako se temu izognemo, je, da začnemo takoj, ko se pes vseli v novo domovanje, pravilno, dosledno in na nagradah temelječo vadbo ubogljivo­sti. Tako gradite trden odnos med vami in psom, psu dajete priznanje pri vajah, poleg tega to zelo dobro preganja dolgčas. Ta trud se vedno splača. Tako ste si življenje zelo poenostavili, kajti dobro vzgojenega psa lahko vzamete s seboj kamorkoli, ne da bi vzbujala pozornost. Isto velja tudi za skupno življenje z odraslim psom. V nasprotju s splošno uveljav­ljenim mnenjem je vsekakor mogoče vzgojiti tudi starejšega psa; kadarkoli lahko začnete vadbo ubogljivosti.

Če želimo povečati ubogljivost, moramo psa za želeno vedenje vedno nagraditi z nečim, kar ima zanj veliko motivacijsko vrednost. Na začetku psa naučimo različnih ukazov in jih z njim vadimo v oko­liščinah, ko nič ne odvrača njegove pozornosti. Pri tem namenjamo pozornost motiviranju s pohvalo, priboljški in igrami. Potem bo pes bolj ubogal tudi v okoliščinah, kjer bo več stvari odvračalo njegovo pozornost, še zlasti če so mu vaje v veselje in so zanj večja spodbuda kot stvari, s katerimi je pravkar zaposlen, ko dobi ukaz. Tudi pohvalo je treba postopoma zmanjšati, tako da postane za psa sčasoma popolnoma nepredvidljiva. Vsekakor pa potrebuje vsak pes od časa do časa pozitivno spodbudo, da se ne odvadi zaželenega vedenja. Ko psa pokličemo, je dobro, da ga čimbolj zanima objekt, h kateremu naj gre (v tem primeru smo to mi). Za pse so posebno zanimivi objekti, ki se premikajo. Zato je pes močno motiviran, če takrat lastnik hitro steče v nasprot­no smer. Prav tako psa bolj kot sam ukaz, naj pride, spodbudijo nenavadni položaji telesa (recimo, da počepnemo ali se uležemo na tla) in kretnje, ki vzbujajo njegovo pozornost. Psi se zelo čustveno odzovejo na raz­položenje »svojega« človeka. Veliko­krat lahko opazujemo, da se pes, ki pričakuje kazen, ne upa takoj vrniti h gospodarju ter po človeško izraženo niha med bojaznijo pred kaznijo in občutkom dolžnosti. Če odmislimo, da je tako ali tako velikanska vzgojna napaka, če psa karamo, ko je - kadarkoli že - končno ubogal ukaz in ga izpolnil, to neredko vodi v začaran krog: lastnikova jeza na psa se nenehoma stopnjuje in to se takoj pokaže v njegovem glasu. Pes se boji in to ga zadržuje, da bi se hitro odzval na ukaz. Za pomoč si lahko priskrbimo piščal­ko za pse. Ni pomembno, kako jezni smo, piščalka daje vedno isti glas in ne izraža nobenih čustev, ki bi jih pes prepoznal. Večinoma s tem hitro bistveno izboljšamo ubogljivost. Seveda pa moramo psa, vedno ko se poslušno odzove na piskanje, pohva­liti, tudi če smo sami še nekoliko jezni zaradi njegovega obotavljanja. Da bi ga navadili na zvok piščali, je dobro, da najprej piskate doma; najbolje, preden ga hranite. To bo povezal s pozitivnim dražljajem in ko se bo čez nekaj dni že dobro odzival, lahko začnete uporabljati piščalko tudi na sprehodih, vendar najprej v trenutkih, ko pes že prihaja. Vsako­krat mu dajte priboljšek ali pa ga nagradite z igro. Ko se pes na piščal dobro navadi, ga lahko postopoma pohvalimo vse redkeje. 

Učenje psa