Temelji vzgoje pri psu

Za uspešno učenje psa morajo biti izpolnjeni različni pogoji. Pes naj bi imel primerno dedno zasnovo, obenem pa naj bi uporabljali metode, ki niso v nasprotju z vrsti primerno in hitro vzgojo. Obstajajo različna načela učenja, ki jih bomo opisali v nadaljevanju. Iz njih izhajajo metode, s katerimi spreminja­mo vedenje psov. Te so pomembne za reševanje vedenjskih težav, saj se ne moremo vseh lotevati enako. 

Inteligentnost in pripravljenost za učenje

Pojem inteligentnosti znanstveno ni natančno določen. V njem so na splošno združene sposobnosti kot so koncentracija, sposobnost predstavljanja, spomin, mišljenje, učenje in sposobnost sporazumevanja. Oblike inteligentnosti, ki jih lahko pripišemo psu, so: 

-prostorska inteligentnost, ki mu omogoča, da prepozna določeno okolje kot domače ali tuje, tako da se v njem pri drugem obisku bistveno lažje orientira;

-telesna in gibalna inteligentnost, kajti pes se je sposoben naučiti najrazlič­nejših kretenj, ki so mu dane glede na anatomske možnosti;

- kot živali, ki živijo v dobro strukturirani družbeni skupini, imajo psi visoko razvito socialno inteligent­nost, ki, kar je zanimivo, obsega tudi skupno življenje z ljudmi, tako da niso omejeni samo na pasjo vrsto;

- govorna inteligentnost se pri psih veliko bolj izraža z govorico telesa kot z glasovnim izražanjem, vendar se lahko psi sporazumevajo tudi z glasom ter prenašajo sporočila drugim psom in ljudem;

- vsak pes ima svojo značilno obliko inteligentnosti, odvisno od predispozicij. Značilnost te oblike je sposobnost za obdelavo čutnih vtisov in telesnih zasnov.

Pri vadbi in šolanju psov lahko neka­tere nadarjenosti izkoristimo na poseben način: psi nas glede na pasmo, velikost in starost večinoma močno prekašajo po hitrosti in gibčnosti. Isto velja za sluh in voh, ki je pri psu najbolj razvit čut. Nasprotno pa je njegov vid večinoma slabši od človeškega. Za uspešno skupno življenje ljudi in psov so najpomembnejše značajske lastnosti živali, njihova prilagodljivost in pripravljenost za učenje. Kar zadeva učljivost, so raziskovalci v zelo zanimivi ameriški študiji iz leta 1965 razložili, da je dobra socializacija s spodbujanjem sposobnosti prilaga­janja in pripravljenosti za učenje pomembnejša kot dobra predispozi­cija.