Pomanjkljiva ubogljivost pri psu

Zdi se, da je pomanjkljiva ubogljivost najpogostejša težava pri skupnem življenju s psom. Izrazno se neuboglji­vost lahko izredno močno spreminja. Nekateri psi se odzovejo neubogljivo samo, če jih kaj zanimivega zmoti, ker se jim zdi to v tistem trenutku veliko bolj zanimivo, kot ubogati. Drugi pa se na neubogljivost kar navadijo in samo včasih ali bolj naključno pokaže­jo nekaj ubogljivosti.

Ali pes uboga ali ne, je v bistvu odvisno od dveh stvari: pes se ne bo nikoli mogel odzvati na ukaz, če pomena besede ni zanesljivo povezal z dolo­čenim dejanjem. Pogoj za to pa je primerna vadba. Poleg tega je priprav­ljenost, da bo ubogal, odvisna tudi od njegove motivacije. Pogosto so prav tu vzroki težave. Praviloma so lastniki, ki se pritožujejo zaradi pomanjkljive ubogljivosti psa, že poskušali z raz­ličnimi metodami vplivati nanj, da bi mu vbili v glavo pomen ukazov ­kajpada z malo uspeha. Ni težko sklepati, da je motivacija gonilna sila vzgoje. Tudi ljudje ne storimo ničesar brez motivacije; zelo dober zgled za to so otroci. Če na primer rečemo otroku, naj naredi stojo, in mu za to obljubimo jabolko, jo bo poskušal narediti. Če pa mu za isto stvar obljubimo tablico čokolade, bodo možnosti, da jo naredi, bistveno večje, ker je nagrada bolj mamljiva. Podobno se odzivajo tudi psi. Če je želja po nečem, kot je pohvala, božanje, igra ali hrana, večja kot druga možnost, recimo igra z drugim psom, vohljanje ali lov, potem ima lastnik dobre možnosti, da bo pes z veseljem ubogal na ukaz. Žal pa velja tudi na­sprotno: pes ne bo ubogal, če     spod­buda ni dovolj velika. Prav tako se psi le obotavljaje vrnejo k lastniku, če je ta zaradi pomanjkljivih navodil delal napake pri vzgoji in tako psa posredno vzgojil k neubogljivosti. Sem sodi tudi kaznovanje psa zato, ker ni prišel dovolj hitro. Kajti po kazni, ki jo pes v danih okoliščinah poveže z ukazom, bo naslednjič prišel še bolj obotavljivo. Tako se bo njegova neubogljivost samo še krepila.

Kar zadeva ubogljivost, je pomemben tudi socialni položaj živali. Če pes nekoga ne priznava kot nadrejenega člana krdela, ga bo ta človek zelo težko motiviral, da bi nekaj naredil.

Najboljši in najbolj zanesljiv način, kako se temu izognemo, je, da začnemo takoj, ko se pes vseli v novo domovanje, pravilno, dosledno in na nagradah temelječo vadbo ubogljivo­sti. Tako gradite trden odnos med vami in psom, psu dajete priznanje pri vajah, poleg tega to zelo dobro preganja dolgčas. Ta trud se vedno splača. Tako ste si življenje zelo poenostavili, kajti dobro vzgojenega psa lahko vzamete s seboj kamorkoli, ne da bi vzbujala pozornost. Isto velja tudi za skupno življenje z odraslim psom. V nasprotju s splošno uveljav­ljenim mnenjem je vsekakor mogoče vzgojiti tudi starejšega psa; kadarkoli lahko začnete vadbo ubogljivosti.

Če želimo povečati ubogljivost, moramo psa za želeno vedenje vedno nagraditi z nečim, kar ima zanj veliko motivacijsko vrednost. Na začetku psa naučimo različnih ukazov in jih z njim vadimo v oko­liščinah, ko nič ne odvrača njegove pozornosti. Pri tem namenjamo pozornost motiviranju s pohvalo, priboljški in igrami. Potem bo pes bolj ubogal tudi v okoliščinah, kjer bo več stvari odvračalo njegovo pozornost, še zlasti če so mu vaje v veselje in so zanj večja spodbuda kot stvari, s katerimi je pravkar zaposlen, ko dobi ukaz. Tudi pohvalo je treba postopoma zmanjšati, tako da postane za psa sčasoma popolnoma nepredvidljiva. Vsekakor pa potrebuje vsak pes od časa do časa pozitivno spodbudo, da se ne odvadi zaželenega vedenja. Ko psa pokličemo, je dobro, da ga čimbolj zanima objekt, h kateremu naj gre (v tem primeru smo to mi). Za pse so posebno zanimivi objekti, ki se premikajo. Zato je pes močno motiviran, če takrat lastnik hitro steče v nasprot­no smer. Prav tako psa bolj kot sam ukaz, naj pride, spodbudijo nenavadni položaji telesa (recimo, da počepnemo ali se uležemo na tla) in kretnje, ki vzbujajo njegovo pozornost. Psi se zelo čustveno odzovejo na raz­položenje »svojega« človeka. Veliko­krat lahko opazujemo, da se pes, ki pričakuje kazen, ne upa takoj vrniti h gospodarju ter po človeško izraženo niha med bojaznijo pred kaznijo in občutkom dolžnosti. Če odmislimo, da je tako ali tako velikanska vzgojna napaka, če psa karamo, ko je - kadarkoli že - končno ubogal ukaz in ga izpolnil, to neredko vodi v začaran krog: lastnikova jeza na psa se nenehoma stopnjuje in to se takoj pokaže v njegovem glasu. Pes se boji in to ga zadržuje, da bi se hitro odzval na ukaz. Za pomoč si lahko priskrbimo piščal­ko za pse. Ni pomembno, kako jezni smo, piščalka daje vedno isti glas in ne izraža nobenih čustev, ki bi jih pes prepoznal. Večinoma s tem hitro bistveno izboljšamo ubogljivost. Seveda pa moramo psa, vedno ko se poslušno odzove na piskanje, pohva­liti, tudi če smo sami še nekoliko jezni zaradi njegovega obotavljanja. Da bi ga navadili na zvok piščali, je dobro, da najprej piskate doma; najbolje, preden ga hranite. To bo povezal s pozitivnim dražljajem in ko se bo čez nekaj dni že dobro odzival, lahko začnete uporabljati piščalko tudi na sprehodih, vendar najprej v trenutkih, ko pes že prihaja. Vsako­krat mu dajte priboljšek ali pa ga nagradite z igro. Ko se pes na piščal dobro navadi, ga lahko postopoma pohvalimo vse redkeje. 

Učenje psa

Igranje s psom

Psi se radi igrajo iz istih razlogov kot ljudje. Med igro se dobro počutijo, nevroznanstveniki pa so dokazali, da telo takrat sprošča kemikalije, ki vplivajo na dobro počutje in so razlog, zakaj se psi tako radi igrajo. Tako kot ljudje se tudi psi igrajo zaradi fizioloških nagrad, poleg tega pa se med igro sproščajo njihove naravne potrebe po lovu, grabljenju in žvečenju. Pes potrebuje telesno in duševno zadovoljitev v obliki dejavnosti. Če mu ne omogočite dovolj ustrezne igre, si jo bo izmislil sam in začel loviti vozila ali tekače. Igranje s psom je povsem naraven podaljšek šolanja poslušnosti.

Igra je poučna
Z igro lahko utrdite šolanje osnovne poslušnosti in nagradite pravilno vedenje. Če se igrate skrivalnice in se skrijete psu, bo kosmatinec tako nagrajen za prihajanje na odpoklic. Lahko mu tudi skrijete igračke ali položite sled s priboljškom, pes pa mora slediti vonju, dokler ne najde skritega koščka. Med igro se naučite, kako pes razmišlja. Ugotovite tudi, kako močno si želi sodelovanja z vami.

Igra potrdi vaše vodstvo
Med igro se tkejo vezi zaupanja med vami in psom. Tem bolj vam pes zaupa, tem lažje ga je šolati in utrjevati že osvojene vaje. Različne igrice so tudi najboljši način za prepletanje šolanja in igranja. Pes sploh ne bo razločil med delom in zabavo. Njegova pozornost bo usmerjena na vas, saj bo vedno obstajala možnost, da se kar naenkrat pred njim pojavi igrača. Preden se začnete igrati, morate zaradi lepšega življenja psa naučiti dva ukaza, 'stran' in 'izpusti'.

Učenje ukaza 'stran'
'Stran' je lahko tudi življenjsko pomemben ukaz, saj psa naučite, da ne pobira ostankov s ceste. Grizenje, lizanje ali požiranje neprimernih stvari, ki vodijo do bruhanja, driske, zastrupitve ali zagozdenja so med najpogostejšimi razlogi za obisk pri veterinarju. Priboljšek imejte na razprti dlani, tako da ga pes vidi. Ko ga bo hotel zgrabiti, zaprite dlan. Kuža se bo kmalu zmedeno odmaknil in morda tudi usedel. Za trenutek se je odpovedal hrani. Vajo ponovite, in ko kuža znova ne vzame koščka, recite 'stran'. Primerno vedenje pohvalite z besedami, kot je 'priden, stran'. To vajo ponovite večkrat zapored in roko postopoma spuščajte izpred pasjega smrčka na tla. Tam je vedno največ stvari, ki jih pes ne sme pojesti.

'Izpusti'
To je še eden od življenjsko pomembnih ukazov, poleg tega pa je tudi sestavni del učenja prinašanja predmeta. Najprej pripravite psa, da bo pozoren na zanimivo igračko, tako da mahate z njo ali jo vlečete po tleh. Če jo nežno podrgnete po dlaneh, bo na njej ostal tudi vaš vonj. Kuža bo zagotovo prijel igračke. Takrat mu pod nos pomolite priboljšek in recite 'izpusti'. Ko kuža zavoha hrano, bi moral sam od sebe izpustiti igračko. Poskusite jo ujeti, da ne preusmeri pozornosti psa, ko pade na tla.Kužku takoj zatem ukažite 'sedi'. Ko se usede, ga pohvalite in nagradite s hrano. Ta ukaz pomaga preprečiti skakanje za žogico v vaši roki. Postopoma priboljška ne uporabljajte več. Kuža zdaj obvlada temeljni del prinašanja. Na naslednji stopnji učenja ukaza 'izpusti' boste zahtevali, da se pes pred vas usede in šele nato izpusti predmet. Ko vam kuža prinese predmet, lahko za izpustitev uporabite tudi besedo 'hvala'.

Skrivalnice
Ta igra zadovolji potrebo po lovu in raziskovanju. Zelo je priročna. Nekatere igračke so oblikovane tako, da iz njih med premikanjem pada hrana. Tako igračo lahko ponudite psu, ko je sam doma. Psa odstranite v drugo sobo in medtem položite nekaj priboljškov (del naslednjega obroka) po prostoru. Ko ga spustite nazaj, s prstom potrkajte ob priboljšku na tleh. Vedno ko najde posamezni košček, recite 'išči'. To ponovite za vsak priboljšek. Ko se pes zanesljivo odziva na ukaz 'išči' - tako, da išče in najde priboljške, skrite na lahko dostopnih mestih, nadaljujte z naslednjo stopnjo, na kateri skrijete priboljške na težje dostopna mesta. Položite jih za pohištvo, v odprte papirnate vrečke ali v katero od igrač. Kuža lahko naučite tudi, da išče vas, ko se skrivate za drevesom. Bodite tiho in pustite psu, da uporabi svoj nos. Ko približno ugotovi, kje je priboljšek skrit, mu ga ne pomagajte najti. Pustite; da ga najde sam. Če vam naključno prinese igračo, kjer je skrita hrana, ga pohvalite. Pes je na dobri poti učenja prinašanja. Igrice, kjer mora pes uporabljati nos, začnite tako, da mora poiskati svojo večerjo. Če boste skriti predmet vi, se skrijte za drevo, bodite tiho in počakajte, da pes sam ugotovi, kje ste. Ko vas najde, je to zanj velika nagrada. Psu se večkrat skrijte in ugotovili boste, da vas bo njegov pogled vedno pogosteje spremljal na sprehodih.

'Prinesi'
Pri tej dokaj zamotani igri mora pes najti predmet in ga prinesti. To je lahko žogica, frizbi, igračka ali mrtva raca. Predmet mora pobrati, ga prinesti vam in izpustiti v roko. Vaja je sestavljena iz več zaporednih vedenj: 'išči - poberi - sem - drži - sedi -izpusti'. 'Prinesi' je za psa odlična igrica, saj zadovolji več naravnih nagonov: iskanje, prenašanje in delo v skupini. Pes tako lahko lovi, položaj pa še vedno nadzorujete vi. Nekateri psi se tega ukaza naučijo laže kot drugi. Prinašalci so v njem   pričako¬vano najboljši. Če ne znate dobro metati predmeta, se oborožite z loparjem ali posebnim metalcem žogic. Najprej naj bo pes pozoren na predmet. Vajo začnita v sobi, kjer ni motečih dejavnikov. Proti psu zakotalite žogico na vrvici (za lažji nadzor). Ko jo pobere, ga spodbudite, da pride k vam, in s posebnimi besedami ('priden, drži') pohvalite, ker drži žogico v gobcu. Recite 'hvala' in predmet zamenjajte za košček hrane. To vajo večkrat ponovite in postopoma povečujte razdaljo, s katere mora pes priti k vam. Na koncu ga naučite še, da se usede pred vas in drži predmet sekundo ali dve, preden izrečete ukaz za izpustitev 'hvala' in mu ponudite nagrado. Popolno prinašanje je zaporedje vaj, ki tvorijo verižno vedenje.
Če pes ne obvlada le enega člena, se veriga prelomi. Najšibkejši člen verige morate ponavljati ločeno, dokler ga pes zanesljivo ne obvlada. Nato se lahko vrnete k prinašanju.