20 pomembnih nasvetov za vzgojo psa

Takoj začnite s socializacijo in vzgojo. Stari psi se sicer lahko naučijo novih trikov, a bi se jih naučili veliko laže in hitreje, če bi bili mladi. Pes z leti pridobi veliko slabih navad, ki jih boste morali odpraviti, preden ga boste začeli učiti želenega vedenja.

- Psa šolajte prijazno in humano, s pozitivno motivacijo. Minute učenja poslušnosti naj bodo razgibane in kratke, da bosta v njih oba uživala. Če je učenje mučno, se ga bosta s kužkom kmalu naveličala. Poživite ga z igricami, v katerih pes nima nasprotnika in mora razmišljati ('išči' in 'skrivalnice').

- Če se pes ne odziva pravilno na vaše ukaze doma, kjer je najmanj motečih dejavnikov, se nanje prav gotovo ne bo pravilno odzval zunaj, ker so tam skušnjave še bolj vabljive.

- Pes naj z vami in vašo družino ne ravna kot s svojimi služabniki. Prav tako naj se do pohištva ne obnaša kot do osebnih pripomočkov za vadbo. Pravila postavljate vi, ne pes. Vsa družina naj jih dosledno upošteva, psu pa mora omogočiti tudi prostor, kjer ima popoln mir.

- Utrdite poznavanje lokalnih zakonov, ki urejajo življenje s psom. Nekoliko se razlikujejo od kraja do kraja, a praviloma vsi zahtevajo, da mora biti pes označen z identifikacijsko številko in da ga morate imeti pod nadzorom, ponavadi na povodcu.

- Psu ne pustite, da prosjači pri mizi ali počisti ostanke z vašega krožnika. Če vas ostanki tako zelo motijo, jih položite v pasjo posodo. Med kosilom mu dajte slastno igračo za žvečenje, da preusmerite njegovo pozornost in preprečite poskuse kraje z mize.

- Določite način, kako bo pes pozdravil obiskovalce, in se ga držite. Psa zaposlite z ukazom 'sedi' ali z igračo za žvečenje, da ne bo skakal po ljudeh. Tudi obiskovalcem razložite, kako naj pravilno pozdravijo psa.

- Pes ne sme zahtevati vaše pozornosti tako, da postane skrajno nadležen. Za nekatere kužke je nagrada tudi negativna pozornost, kot je oštevanje. Preden mu posvetite svojo pozornost, naj izpolni ukaz, kot je na primer 'sedi'.

- Nikoli ne zahtevajte vedenja, ki ga pes ne bo izpolnil, saj bi ga naučili le, da lahko prezre vaše ukaze. Večina psov občasno potrebuje tečaj za osvežitev osnovnih ukazov. Najpogosteje ga je treba ponoviti v 'puberteti', ko je kuža star od 8 do 18 mesecev.

- Psi odlično poznajo vašo telesno govorico, ki pove veliko več kot besede, zato naj bo ta govorica prijazna, živahna in razumljiva.

- Ukaz »sedi, sedi, sedi, sedi« ni niti primeren niti učinkovit. S ponavljanjem ukazov se pes nauči, da ne mislite resno. Psu enkrat ukažite 'sedi'. Če se ne odzove, ga zvabite v želeni položaj in ga nato nagradite.

- Izogibajte se sestavljenim ukazom, kot je »dol prostor«, saj tako zmedete psa. Ukažite »dol« ali »prostor«, ukaz »dol prostor« pa ne obstaja.

- Ukaza ne zakričite. Čeprav se vaš pes niti malo ne odziva, naj bo ukazovanje vedno mirno in odločno, nikoli strogo in glasno.

- Preden psa obtožite neposlušnosti, se prepričajte, ali resnično razume, kaj želite od njega, ali zna ukaz izpolniti in ali je neodziven zaradi strahu, stresa ali zmedenosti.

- Psa kličite samo po enem imenu, ki ga uporabljate le na pozitiven način. Klic po imenu naj nikoli ne pomeni oblike oštevanja, opozorila ali kazni. Ko pes zasliši svoje ime, mora vedeti, da ga čakajo lepi dogodki. Na ime se mora odzvati navdušeno, nikoli plašno.

- Dobro šolanje s pozitivno motivacijo temelji na dobrem sporazumevanju. Kaznovanje psa po neželenem vedenju NE deluje. Ne posegajte po »maščevanju«, saj je to popolnoma napačna reakcija. Ko ugotovite da je pes med vašo odsotnostjo v hiši opravil potrebo ali zgrizel dragocene predmete,ga nikar ne izključite iz svoje družbe do konca dneva.

- Pri šolanju je tako za nagrajevanje kot za popravke najpomembnejši pravi trenutek. Psa morate primerno nagraditi v trenutku, ko naredi nekaj pravilnega. Majhni, slastni priboljški naj bodo zato vedno na dosegu roke. Ko se bo vajin odnos dovolj razvil, bo psu vaša pohvala pomenila toliko kot priboljšek.

- Če imate več psov, ne šolajte enega v navzočnosti drugih, saj se oba s psom takrat težje osredotočita na vaje, poleg tega pa se drugi psi učijo, da se jim ni treba odzvati na vaše besedne in telesne ukaze.

- Psu pokažite, kaj želite od njega, namesto da ga le oštevate za nepravilno vedenje. Če psu med nepravilnim vedenjem namenite veliko pozornosti, čeprav negativne (kričite in ga odrivate, ko skače na vas), se bo to vedenje okrepilo in ponovilo.

- Nadzorujte svojo jezo. Psa nikoli ne šolajte, ko ste utrujeni, slabe volje ali nestrpni. Pasjega spoštovanja si ne boste prislužili s kričanjem, pretepanjem ali podobnim ostrim ravnanjem. Strah in stres močno zmanjšata zmožnost osredotočenja in učenja.

Nezadostna socializacija pri psu

(negotovost v stiku s psi, ljudmi in v neznanih okoliščinah)

Težava

Sorazmerno veliko psov ima težave z novimi in neznanimi okoliščinami. To sega od rahle plahosti do rednih napadov strahu. Prav tako spremenlji­vi so sprožiici bojazni. Nekateri psi se bojijo neznanih ljudi, drugi psov in tretji vseh novih okoliščin, ne glede na to, kdo ali kaj v njih sodeluje. V to skupino vedenjskih težav spada tudi strah v cestnem prometu. Živali na videz brezciljno vlečejo na povodcu, da bi se čim hitreje oddaljili od strah vzbujajočega dražljaja. Najpogostejši odzivi psa, ki ga zajema strah, so: želja po begu, drgetanje, zvišan srčni utrip in pospešeno dihanje, neobvladano izločanje urina in blata, pomanjkljivo odzivanje na ukaze, otrplost ali pa tudi napadalnost.

Vzrok

Izraz pomanjkljiva socializacija pomeni, da pes v svojem zgodnjem razvojnem obdobju, ko je bil posebno dojemljiv za vse nove vtise in je bilo njegovo ravnanje še neizkušeno in le malo obremenjeno s strahom, ni »predelal« dovolj različnih dražljajev. Ali pa je odraščal v okolju, ki je bilo drugačno kot njegove poznejše življenjske razmere. Na vse to, česar v tem času ni spoznal, se bo pozneje odzival boječe in previdno. Bolj ko je okolju, v katerem je odra­stel, primanjkovalo dražljajev, toliko večje so pozneje prilagoditvene težave. Mnogi odzivi zaradi strahu so se z učenjem še okrepili. Tudi nagnje­nost k begu in s tem močno vlečenje na vrvici se okrepita zaradi učnih procesov. V tem primeru je vlečenje oblika vedenja, ko se pes sam nagradi: ko mu uspe ustvariti večjo razdaljo med sabo in dražljajem, ki mu vzbuja strah, se mu ni več treba ukvarjati z danimi okoliščinami.

Posebnosti

Načelno ni prav, da obravnavamo pomanjkljivo socializacijo kot samo­stojno težavo, saj je pravzaprav vzrok za najrazličnejše probleme. Kljub temu ji bomo tukaj namenili posebno poglavje. Lahke oblike pomanjkljive socializacije le s težavo uvrstimo drugam; kažejo se v tem, da pes kar dobro obvlada vsakdanje okoliščine, stresno pa se odziva samo v okolju, ki ga ni navajen.

Preprečevanje težave

Že zgodaj morate paziti, da psu med njegovo socializacijo približate stvari, ki so pozneje v njegovem okolju. To pomeni, da mora, če bo živel v mestu, nujno spoznati cestni promet. Za obširno in dobro socializacij o so pomembni intenzivni pozitivni stiki z ljudmi, drugimi psi in drugimi žival­skimi vrstami, prav tako pa možnost, da spozna javna vozila, stopnice, dvigala, vodo, hrup in še veliko dru­gega.

Predlog za odpravljanje

Po prvih štirih mesecih ne moremo več nadomestiti pomanjkljive socializa­cije. Kljub temu pa ni nemogoče obvla­dati strahu pri pomanjkljivo socializira­ni živali. Za to imamo na voljo različne pre­vzgojne postopke, kot sta desenzi­bilizacija ali nasprotno pogojevanje. Učenje, ki ga želimo s temi metodami doseči pri psu, v nasprotju s potekom v ob­dobju socializacije ni oblikovalne narave. Preden začnemo s posebno vadbo, moramo čim natančneje ugotoviti, kateri dražljaj sproža strah. Če se strah izrazi s poznejšim napadalnim odzivom na ljudi, je pomembno, da tisti, ki pomagajo pri vadbi, pazijo na govorico svojega telesa. To, da se narediš majhnega, da odvrneš pogled in da ostaneš miren, sporoča psu, da smo miroljubni; dominantne ali napadalne kretnje - če gremo proti psu ali ga primemo od zgoraj - pa ga še dodatno vznemirijo. Pri odpravljanju težav pomanjkljivo socializiranega psa so zelo priporočlji­ve vaje za sprostitev. Poleg tega morate pri psu krepiti samozaupanje. Pri psih, ki poskušajo iz strahu pred določenim dražljajem pobegniti in močno vlečejo na vrvici, je v posebno pomoč upora­ba pasje oglavnice. V hudih primerih se je poleg odprav­ljanja težav pokazalo uspešno dajanje zdravil. O tem se pogovorite z vete­rinarjem. Pri uporabi zdravil je najpomembnejše, da ta ne vplivajo na učne sposobnosti, ker bi to zaviralo vzporedno potekajoče odpravljanje težav.

Ločitvena tesnoba pri psu

Težava

Vedenje, ki ga označujemo kot ločit­veno tesnobo, je močno razširjena težava. Pojavi se v okoliščinah, v ka­terih kaže pes, če ga pustimo samega doma, vrsto nezaželenih oblik vedenja. Ta paleta je zelo široka in za neizku­šenega lastnika je pogosto težavno, da pravilno ugotovi prave vzroke za takšno vedenje. Na kratko si bomo ogledali oblike vedenja iz problemske­ga sklopa ločitvene tesnobe: nekateri psi tulijo, cvilijo, lajajo, začnejo se močno sliniti, v stanovanju izločajo seč in blato; drugi bruhajo, si sami povzročajo rane ali razgrizejo stvari.

Vzrok

Omenjene vedenjske težave uvrščamo v en sklop zato, ker pes, ki ga pusti­mo samega, trpi zaradi hudega strahu oziroma stresa. Če opazujemo pse (in njihove lastnike), ki imajo te težave, bomo ugotovili, da obstajata dve skupini psov, ki se vedejo proble­matično, če jih pustimo same. Pasma in spol komaj kaj vplivata na to. Prva skupina psov ima posebno inten­ziven odnos do lastnika in so zelo navezani nanj. Najbolj opazna in za to težavo najbolj značilna navada skoraj vseh teh psov je, da si nenehno prizadevajo slediti lastniku po hiši in dvorišču. V skrajnih primerih sledi pes svojemu gospodarju celo v stranišče - in če ne sme skupaj z njim v kopalnico, sedi pred njo tako dolgo, dokler se vrata spet ne odprejo. Poleg tega se ti psi zelo radi stisnejo k osebi, na katero so navezani. Mnogi med njimi so že imeli slabe izkušnje s tem, ko so jih pustili same, recimo če jih je prvi lastnik zapustil. Drugi pa so od nekdaj navajeni, da je vedno kdo z njimi in da jih tudi povsod jemljejo s seboj. Druga skupina psov ni tako močno odvisno povezana s svojim človekom, vendar vseeno ne prenaša ločitve. Ker se ta težava lahko pojavi nenadoma, sklepamo, da je pes v odsotnosti go­spodarja doživel zanj izrazito negativ­no izkušnjo in jo je povezal s tem, da je bil sam. Včasih povzroči ločitveno tesnobo že selitev ali pa samo spre­memba v dnevnem urniku. Stres, ki ga povzroči ločitvena tesnoba, je pri prizadetih psih tako močan, da se pojavijo zdravstveno pomembna znamenja: zviša se število srčnih utri­pov, drugi centralno vodeni funkcio­nalni centri telesa oddajajo povečane ali zmanjšane signale, to pa povzroči prej omenjeno močno slinjenje, neobvladano izločanje seča in blata pa tudi bruhanje. Zaradi stresa se pes začne vesti na nezaželene načine. Takoj ko žival (ali pa tudi človek) zaide v hud stres, mora telo najti načine, da ga omili in tako ohrani duševno in telesno ravnotežje. Še vedno ni pojasnjeno, zakaj posku­šajo nekateri psi preusmeriti stres tako, da razgrizejo predmete (večino­ma takšne, ki dišijo po gospodarju) ali praskajo in grizejo pri vhodnih vratih in po oknih, drugi me morejo obvladovati mišice zapiralke, tretji pa se odzivajo na stres z laježem. Vendar je za odpravljanje težave to nepomembno.

Posebnosti

Za vse naštete oblike vedenja obsta­jajo tudi drugi vzroki, ki nimajo nič opraviti z ločitveno tesnobo. Vendar je razlikovanje razmeroma preprosto, ker se nezaželeni načini vedenja pri ločitveni tesnobi kažejo samo, če je lastnik odsoten. Večinoma je stres v prvih dvajsetih minutah, ko ostane pes sam, tako nevzdržen, da se mora nanj odzvati z nezaželenimi dejanji. Če pes, ki so ga pustili samega, cvili ali laja, njegov lastnik največkrat meni, da s svojim položajem ni zadovoljen in da bi imel svojo družino bodisi raje doma bodisi bi šel z njo. Če pa pes pokaže način vedenja, ki je za člove­ške predstave o materialnih dobrinah manj sprejemljiv, denimo uničevanje predmetov ali pa posebna nagnjenost do izločanja urina na dragih naslanjačih, tega vedenja najraje ne bi povezovali z njegovim strahom pred samoto. Namesto tega iščemo razloge kot: to je zdaj napravil zato, da bi se maščeval, ker ga nismo vzeli s seboj. Podobno se odzovemo tudi, če pes bruha. Potem pogosto slišimo: »Vedno, kadar hočemo zvečer oditi ven, igra bolnika, čeprav to storimo zelo poredko.« Razumljivo je, da takšna in podobna pojasnila prej ali slej pridejo na pamet lastnikom, ki se že zelo dolgo jezijo nad vedenjem svojega psa; vsekakor pa se ne ujemajo z enotnim mnenjem strokovnjakov. Na seznamu vedenja psov ne najdemo maščevanja kot motiva za določeno dejanje.

Preprečevanje težave

Zdi se, da psički iz legel, kjer jih je mati večkrat zapuščala za kratek čas, manj pogosto razvijejo ločitveno te­snobo, kot tisti, ki jih je psica zapušča­la poredko, zato pa za daljši čas. Tudi v človekovi družini bi morali psa že takoj po prihodu navaditi (najprej samo za kratek čas), da mora kdaj ostati sam. Na predvidljive spremembe v dnevnem urniku psa navadimo posto­poma, vsekakor pa čimprej. Poleg tega moramo paziti na to, da pes razvije zdravo stopnjo samozaupanja in s tem tudi določeno neodvisnost od človeka, na katerega je sicer navezan.

Predlogi za odpravljanje

Psa moramo navaditi, da ne doživlja več stresa, ko je sam. Le tako se njegovo vedenje trajno izboljša. Pri psih, ki se čutijo posebno močno odvisni od svojih gospodarjev, je treba zmanjšati njihovo odvisnost. Odprav­ljanje je včasih samo po sebi problem, saj se mnogi lastniki bojijo, da se bo njihov pes znebil pretirane odvisnosti, vendar pa jih prikrajšal tudi za nekaj naklonjenosti. Ta strah pa ni uteme­ljen, kajti odpravljanje težav ni tako, da bi psa spremenilo v bitje, ki bi bilo do lastnika ravnodušno, pač pa naj bi mu zagotovilo normalen občutek pripadnosti. Pri drugi skupini psov bomo žal le redkokdaj odkrili, kaj se je v resnici zgodilo med lastnikovo odsotnostjo in sprožilo nenaden strah, ker so ostali sami. Če pa to komu le uspe, moramo odpravljanje težave takoj prilagoditi tem okoliščinam.

Splošni ukrepi

Posebno pri preveč odvisnih psih je priporočljivo, da se navezanost na lastnika malce zrahlja, tako da zmanj­šamo razliko med obema skrajnosti­ma: ko je lastnik navzoč in mu pes ves čas sledi, ko pa lastnika ni v hiši, se psa loti panika. To najlažje dosežemo tako, da tedaj, ko smo s psom skupaj doma, občasno vedno znova ustvari­mo okoliščine ločitve. Na tak način naj bi psu dosledno onemogočali, da bi nenehno komu sledil kot senca. Ko zapustimo sobo, v kateri smo bili do takrat skupaj s psom, kratko malo zapremo vrata za seboj. Glede na njegov odziv naj te prostorske ločitve trajajo nekaj sekund ali nekaj minut do pol ure. Za začetno obdobje naj velja, da pridemo vedno nazaj, preden pes pokaže zaskrbljenost. Sčasoma ta obdobja postopoma podaljšujemo. Prav tako pomaga, če v isti sobi postopoma večamo razdaljo do psa. Priporočljivo je, da to v začetku pove­žemo z vajo, tako da se pes obenem zabava in uživa, ko je vsakič pohvaljen, ker se je v skladu z vajo ustrezno vedel. Položite na tla odejo in ukažite psu, naj se nanjo uleže, usede ali naj na njej stoji. Nato mu ukažite OSTANI in se oddaljite. Vsekakor dobro pazite, da je vaja sprva tako preprosta, da jo bo dobro izpeljal in bo zato pohvaljen. O vsem odločate vi, tako o razdalji kot tudi o času ločitve. Poskušajte oboje počasi stopnjevati dan za dnem. Če pes kratko ločitev dobro prenese, vajo ponovite večkrat na dan. Dojel bo, da v tem ni nič slabega; ni v stresu in poleg tega je še pohvaljen. Odejo, ki smo jo za to vajo uporabili, naj ima pes na voljo razen pri vajah OSTANI samo še v popolnoma spro­ščenih trenutkih; ko gledate televizijo, lahko recimo leži na njej. Tako dobi ta odeja za psa pozitiven pomen, ker jo povezuje s pohvalo in božanjem. Poleg tega lahko uporabite še kakšen vidni signal, recimo steklenico, ki jo postavite na tla najprej pri vaji OSTANI in potem še pri resničnem zapuščanju stanovanja. Tako dobi pes znak za ločitev, ki pa v nasprotju z vsemi prejšnjimi ni negativno obar­van, temveč ga spominja na sproščeno ozračje pri vadbi. Če bi ta signal radi uporabili v okoliščinah prave ločitve, ga dajte psu pravočasno in ne šele pri odhodu. Prednost tega je, da čimprej pretrgamo negativno vedenjsko verigo izražanja strahu, ki ga pes doživlja, ko opazuje gospodarja med pripravami na odhod. Pes se potem lahko mirno uleže, ker zaradi povezave ve, da bo ločitev kratka, to pa je v povezavi z novim signalom in vajo OSTANI že spoznal in sprejel. Ne smete dovoliti, da bi bil pozdrav ob vrnitvi preveč vihrav; razlika med odsotnostjo in vrnitvijo naj bo čim manjša. Raje psu izrecite priznanje, po katerem hrepeni, ko se bo spet umiril. Potem naj naredi nekaj preprostih vaj in ga pohvalite, če jih pravilno izvaja. Da bi prikrili znamenja, ki sprožijo skoraj vsak dan ponavljajoči se ciklus strahu, poskusite zapustiti dom drugače kot sicer. Recimo: oblecite plašč šele zunaj ali pa odidite skozi kletni namesto skozi glavni izhod. Ob koncu tedna lahko poskusite psa pretentati in se kot navadno oblecite za v službo, potem pa se po petih minutah že vrnite. V pomoč je tudi, če signale odhoda ločite tako, da si neodvisno od odhoda oblečete plašč in ga nekaj časa nosite v stanovanju ali da sežete po avtomobilskem ključu in se potem ne odpeljete. Iz istega razloga bi morali tudi popol­noma opustiti obredno vedenje ob odhodu, kot recimo: No, zdaj moraš ostati doma. Jaz grem v službo, bodi priden!, ki ga večinoma spremlja še sočutno božanje. Pogosto je lažje, če vemo, da psi med sabo ne poznajo nobenih poslovilnih obredov in se preprosto razidejo, ne glede na to, kako dobro se razumejo med seboj. Skrbite za to, da bo imel vaš pes dovolj gibanja, tako da je po možnosti zadovoljen in utrujen, ko mora ostati sam. Vendar ga pred svojim odhodom ne peljite še na hiter sprehod, ker si potem spet želi nekaj početi z vami. Idealno bi bilo, če bi se »ločila« že pol ure prej, potem pa psu ne namenjajte nobene posebne pozornosti. Samo tako se bo zanj razlika med vašo navzočnostjo in odsotnostjo vedno bolj manjšala. Pes se bo še manj zanimal za vaš odhod, če boste nenehno hodili noter in ven (kot da ste kaj pozabili), in to ob različnem času. Potem pes nikoli natančno ne ve, ali ste zdaj res odšli ali pa se boste takoj spet vrnili. Nekoč tudi še tako odvisen pes ne poskoči več, temveč s svojega prostora opazuje, kaj se dogaja. Če ste doma vajeni kakšnega posebnega obreda, ki odseva mir in udobnost, denimo poslušanje glasbe ali gledanje televizije, lahko to uporabite, da psu med svojo odsotnostjo zagotovite pomirjajoč občutek: pred odhodom vklopite svojo najljubšo glasbo ali pa mu pustite prižgano televizijo. Nekateri psi, ki trpijo zaradi ločitvene tesnobe, se zgledno vedejo, kadar jih pustimo čakati v avtu. Morda se splača to poskusiti pri krajših ločitvah. Vseka­kor pa ta možnost ni primerna poleti zaradi visokih temperatur v vozilu. Presenetljivo je, da psi, ki jih je strah ločitve, brez težav ostanejo sami v avtu, vendar je tako zato, ker se v majhnih prostorih (kot sta avto ali posebna kletka) počutijo varni in tam lažje prenašajo samoto. V manj hudih primerih poskusimo psa pred osamljenostjo zamotiti s hrano, tako da damo tja, kjer se sme zadrževati, vedno posebno slastne majhne prigrizke, ki jih skrijemo pod obrnjene cvetlične lončke.

Posebni ukrepi

Za pse, ki zaradi ločitvene tesnobe uničujejo pohištvo, je rešitev mogoče v tem, da priskrbite posebno kletko (dobite jo v za to specializiranih trgo­vinah), v kateri potem pes preživi čas vaše odsotnosti. Kletka mora biti dovolj velika, da se pes lahko po dolgem udobno uleže in da ima tudi pri vstajanju dovolj prostora. Za člo­veško pojmovanje se zdi ta možnost sprva kruta, saj vendar izhajamo iz tega, da se pes bolje počuti, če se lahko prosto giblje. To pa ne velja brez pridržkov. Seveda potrebuje pes veliko gibanja, tega pa mu ne moremo omogočiti v še tako veliki hiši, temveč z rednimi in dolgimi sprehodi. Pred­nost kletke za psa, ki trpi zaradi ločit­vene tesnobe, je v tem, da ima varno zatočišče, ki mu zaupa in mu je všeč. Poleg tega mu s tem, ko je v kletki, odvzamemo možnost, da bi v naši odsotnosti uničeval predmete. Obe­nem pa ga obvarujemo pred začara­nim krogom odzivov, ko mu naša vrnitev ne bi prinesla čezmernega veselja, temveč bi moral spoznati, da smo jezni in obupani zaradi njegovega slabega vedenja. Če hočemo psu zagotoviti občutek, da je zanj kletka prijetno zatočišče, se moramo držati nekaterih temeljnih pravil. Najprej se moramo zavedati, da potrebujemo za navajanje na kletko čas in da pes ne sme doživeti kakšne negativne izkušnje. Korak za korakom ga privajajmo na novi dom, ki ga opremimo s posodico za vodo, najljubšo odejo in igračami. Vrata kletke naj bodo sprva vedno odprta. Najbolje je začeti s tem, da psa hranite v kletki. Čez nekaj dni mu med igro ukažite, naj igrače, ki ste mu jih vrgli v kletko, prinese ven. Če gre brez zadržkov noter in ven, lahko začnete že opisano vajo OSTANI in postopo­ma zapirate vrata - najprej za nekaj sekund, potem za nekaj minut. Ta vaja mora biti vedno povezana z veliko pohvale, tako da dobi pes s kletko samo pozitivne izkušnje. Nikoli ga za kazen ne zaprite vanjo in vedno pazite, da ga spustite ven, preden bi se slabo počutil. Po dovolj dolgem privajalnem obdobju ga za kratek čas res pustite samega v kletki. V ta namen mu po­ložite vanjo nekaj, kar sme uničiti, recimo igrače, debel kos lesa, kost za glodanje ali star čevelj. Če bi bil v stresu, se lahko sprosti ob glodanju teh predmetov. Če pes v vaši odsotnosti nenehno laja, priporočamo kot vadbo za mirno ležanje brez oglašanja vajo za sprosti­tev, ki je opisana v dodatku kot peti program vadbe. S snemanjem na cd poskusite ugotoviti, koliko časa traja, preden začne vaš pes sproščati stres z lajanjem; potem skušajte to obdobje kar se da podaljšati. Obstajajo tudi bolj težavni primeri, ko je primerno skupaj z že navedeni­mi prevzgojnimi ukrepi uporabiti tudi zdravila. O tem se morate po­govoriti z veterinarjem. Uspeh odpravljanja težave je močno odvisen od tega, ali obdobje, ko vas ni doma, počasi in neenakomerno podaljšujete, tako da se pes ne navadi na kak stalen vzorec. Poleg tega je tudi odločilno, ali vam uspe, da pes povezuje svojo samoto zgolj s pozitiv­nimi doživetji. To pomeni, da pridete domov vedno, še preden začne doživ­ljati strah in stres.

Težavno vedenje pri psu

V tem članku se bomo skušali kar najbolj pomuditi pri posameznih teža­vah, urejenih po funkcijskih področjih, govorili bomo o možnih vzrokih in njihovih posebnostih pa tudi o pre­prečevanju in odpravljanju težav ter zdravstvenih ukrepih. Vsekakor želim na tem mestu izrecno poudariti, da ti napotki nikakor niso splošno veljavna navodila. Vsak pes je drugačen in se mora prilagoditi svojemu okolju, zato tudi pri odpravljanju težav ne moremo uporabiti samo enega idealnega obraz­ca. Temeljno pri odpravljanju težav je, da vedenje natančno opazujemo in pravilno opredelimo. Samo na tej podlagi lahko izdelamo obetaven program za odpravljanje vedenjskih težav. Za to pa je potrebno natančno poznavanje normalnega vedenja vrste in pasme pa tudi različnih možnih diagnoz. Pri postavljanju diagnoz za težave pri vedenju (moteno vedenje) se mi zdi smiselno navesti lep stavek:

»Vsaka žival ima pravico, da ima sočasno več bolezni.«

Če se hkrati pojavita dve težavi ali več - tudi z različnih področij - to ni nobena redkost. V takšnih primerih se mi zdi pravi sogovornik veterinar, ki se je speciali­ziral za odpravljanje vedenjskih težav, ker naj bi izključil tudi zdravstvene težave, ki se prav tako lahko pokažejo s spremenjenim vedenjem. V nekaterih primerih, posebno če ste pri izvajanju kakega posebnega programa odprav­ljanja težav negotovi, je najbolje, da tesno sodelujete s kakim dobro uspo­sobljenim trenerjem psov. Pri odpravljanju težavnega vedenja ne moremo natanko določiti, koliko časa bo trajalo, da bo težava rešena. Sami sebi boste naredili veliko uslugo, če boste upoštevali tudi sebe in si pri načrtu odpravljanja težav ne boste postavljali časovnih okvirov - ali pa naj bodo ti vsaj zelo široki. Če boste dovolj motivirani in potrpežljivi, če boste resnično želeli rešiti težavo in če ne boste dovolili, da bi vam tako imenovane mrtve točke vzele pogum, boste spoznali, da gre po določenem času ali pa po oviri, ki se vam je sprva zdela nepremostljiva, vse veliko hitreje in lažje.

Strah

Tudi pri psih je strah normalen odziv na različne dražljaje, ki jih doživljajo v vsakdanjem življenju. Občutljivost, s katero se odziva prestrašen pes, je pri vsaki živali drugačna. Povečini jo določa stopnja socializacije pa tudi druge prejšnje izkušnje in genska zasnova. Oblike vedenja, ki jih pes pokaže v okoliščinah, ko se boji, segajo od izražanja podrejenosti - kako se nare­diti majhnega, stisniti rep med noge, uleči se na hrbet, dvigniti šapo, stisniti uhlje ob glavo - do telesnih znamenj močnega stresa, povečanega srčnega utripa in frekvence dihanja, driske, neobvladanega izločanja urina in blata, slinjenja in bruhanja.

Načini za spreminjanje vedenja pri psu

Obstaja vrsta različnih načinov, da spremenimo vedenje psa in mu prenesemo nove učne vtise. Našteli bomo najpogostejše, poleg tega so za nekatere sestavljeni posebni programi vadbe.

Načelo desenzibilizacije

Pri desenzibilizaciji poskušamo psa korak za korakom navaditi na določen negativni dražljaj. Ta način se dobro obnese recimo pri bolezenskem strahu pred zvoki (fobija zvoka). Na dražljaj, ki sproža strah in na katerega želimo psa navaditi, mora biti v sproščenem okolju sprva manj slišen, potem pa se intenzivnost lahko stopnjuje.

Načelo nasprotnega pogojevanja

Načelo nasprotnega pogojevanja lahko uporabimo takrat, če določen dražljaj pri psu prikliče negativno čustveno stanje - strah ali napadalnost, ki potem povzroči nezaželeno vedenje. Ob pomoči nasprotnega pogojevanja dobi ta dražljaj nevtralen ali pozitiven pomen. Na primer: ko pes zagleda človeka, ki ga navdaja s strahom, se začne razposajeno igrati, namesto da bi občutil strah.

Načelo ekstinkcije

Določeno vedenje se psu ne zdi več »pohvalno«, če zanj ni več pohvaljen. Pohvala se tako nanaša na pozitivno pa tudi na negativno potrditev vedenja. Če se za psa sploh ne zmenimo, bo opustil svoje vedenje. To označimo kot oslabitev             (= ekstinkcija). Ta način je zelo primeren za odpravljanje vedenja, s katerim želi vzbujati pozornost.

Načelo izoblikovanja

Kot izoblikovanje označujemo način, s katerim psa naučimo kompleksnega dejanja, tako da najmanjša posamezna dejanja podkrepimo z nagrado. Ta dejanja vadimo neodvisno drugo od drugega in jih potem postopoma povežemo. Če pri tem izberemo obrnjen vrstni red pri povezovanju verige dejanj, pes vedno pričakuje nagrado šele po zadnjem opravljenem dejanju.

Načelo pogojenega odpora

Načelo pogojenega odpora je oblika klasičnega pogojevanja. Posebno dobro ga lahko uporabimo pri proble­matičnem vedenju med zauživanjem hrane, če bi recimo radi odvadili psa, da bi žrl blato in druge stvari, ki jih najde v svojem okolju. Če s posebni­mi sredstvi obdelamo to nesnago, lahko sprožimo gnus in dražljaje bruhanja. To so neprijetna refleksna dejanja, na katera pes nima vpliva, vendar jih potem poveže z nekoč nevtralnim dražljajem iz okolja (najde­no nesnago).

Načelo pogojenega poželenja

Pogojeno poželenje je tudi oblika klasične pogojenosti in je tako vedno v povezavi z refleksnim dejanjem. Učinkuje pri navajanju na čistočo pa tudi pri težavah s strahom (tako imenovani strah pred strahom) ali pri drugih refleksnih dejanjih, recimo pri parjenju. Tako se psi pri uspešnem parjenju tudi nezavedno navadijo na vsakokratno okolje, ki jim po večkratni ponovitvi samo zadostuje za dražljaj, da v njih sproži spolno vzburjenost.

Načelo pogojene zavrtosti

Pri pogojeni zavrtosti, ki je vrsta instrumentalnega učenja, mora pes povezati, da ima določeno dejanje za posledico kazen, ki jo občuti kot neprijetno. Zato tega v prihodnosti sploh ne bo več storil ali vsaj ne tako pogosto.

Načelo učenja na podlagi uspeha

Tudi ta način lahko uvrstimo med instrumentalno učenje. Temelji na tem, da dejanje pomeni za psa dolo­čeno nagrado in ga zato večkrat stori. To načelo že od nekdaj uporabljamo pri psih in je trdno zasidrano tudi v sodobni vzgoji psov. Uporabljamo ga vsak dan, pri tem psa za pravilno izvedbo ukaza nagradimo s hrano, pohvalo, igro ali božanjem.

Načelo preplavljanja z dražljaji

Pri preplavljaniu z dražljaji psa za tako dolgo izpostavimo dražljaju, ki povzroča strah, dokler se nanj ne odziva več. Za laike to odpravljanje težave ni primerno, ker se pri tem načinu učenja stres lahko razvije do neverjetnega obsega. Preplavljanje z dražljaji naj se zato uporablja samo pod strokovnim vodstvom.

Različna načela učenja pri psih

Učenje z opazovanjem

Mnoge načine vedenja si pes lahko ogleda pri drugem psu. To se začne že zelo zgodaj, ko psiček teka za materjo, ovohava stvari, ki jih ovohava tudi ona, ali pa hoče grizljati palico, ki si jo je ravno prisvojil eden od vrstnikov. Tudi pozneje se je še  spo­soben učiti z opazovanjem in včasih dobimo vtis, da se drugi pes, ki smo ga dobili pozneje, veliko hitreje uči stvari, namreč z opazovanjem in po­snemanjem. Toda tudi če pes lahko z opazovanjem prevzame določene načine vedenja, ne more zgolj kot opazovalec naše vadbe, ki je namenjena drugemu psu, le-te povezati z ukazi, ki jih dajemo drugemu psu. Učenje z opazovanjem je sicer za njegov razvoj zelo pomemb­na sposobnost, ni pa ustrezna metoda za učenje določene vaje.

Klasično pogojevanje

Klasično pogojevanje je povezava nevtralnega dražljaja z refleksnim odzivom. To povezavo povzroči dražljaj, ki sproži refleks. Z večkratno, z nevtralnim dražljajem sočasno ponovitvijo tega refleksnega dejanja, jo lahko končno sproži tudi nevtralni dražljaj. Najbolj znan zgled klasičnega pogoje­vanja so psi Pavlova, ki so se sprva, ko so opazili skledo s hrano, začeli sliniti, kar je bil refleksni odziv. Nato so jim pokazali skledo s hrano, obenem pa kot nevtralni dražljaj vklopili metro­nom. Pozneje je že samo tiktakanje metronoma pri psih povzročilo slinjenje.

Instrumentalno pogojevanje

Pri instrumentalnem učenju, ki ga imenujemo tudi operantno učenje, bomo določeno dejanje okrepili z nagrado in tako povečali verjetnost, da bo pes v prihodnosti opravil prav to dejanje. Po uspešnem pogojeva­nju pes torej v pozitivnem smislu namenoma stori določeno dejanje, ker pričakuje nagrado, na primer piškot. Instrumentalno pogojevanje lahko poteka tudi v negativni obliki. Zaradi pogojevanja s kaznijo psi določenega dejanja iz strahu ne opravijo ali pa vsaj veliko redkeje, da bi se izognili ponov­ni kazni.

Pohvala in kazen

Kdor želi pri obravnavanju težavnega vedenja smiselno uporabiti pohvalo in kazen, se mora zavedati tegale: Psa nagradimo, da okrepimo določen način vedenja in ob pomoči pozitivnega odziva dosežemo, da se bo tako vedel večkrat. Psi se zelo dobro odzivajo na nagrade v obliki zalogajev hrane, igrač ali kratke igre, božanja, besedne pohvale ali pa preprosto samo povečane pozornosti. Obenem pa opustitev kazni in s tem izognitev neugodni izkušnji že samo po sebi pomeni nagrado. Da bi z nagrado čimbolj utrdili dolo­čeno vedenje, je nujno, da zaželeno dejanje v obdobju učenja vsakič takoj nagradimo. Ko pes zanesljivo dojame povezavo med ukazom in dejanjem, moramo pohvalo uporabljati manj redno, da tako še naprej utrjujemo povezavo. Vsebine besed psi ne morejo razumeti - niti pri pohvali niti pri kazni. Posebno »pomirjajoče govorjenje« psa samo bega in postavlja med njega in človeka nenehen vir nerazumeva­nja. V trenutkih hudega stresa boje­čemu psu radi govorimo laskave besede, da bi ga pomirili ali potolažili. Tak mehek in ljubeč glas pes narobe razume kot pohvalo in tako ustvari napačno povezavo: splača se, da se boji, saj je lastnik vendar potrdil njegovo vedenje in ga okrepil s pohva­lo. Isto lahko velja tudi pri kazni (na primer, ko pes skače na nas). Tudi če ga za njegovo vedenje grajate, ne bo vedno pravilno dojel poveza­ve. Povečano pozornost, ki je bo deležen pri grajanju, bo v nekaterih okoliščinah razumel bolj kot pohvalo kakor pa grajo. To se zgodi zato, ker psi - tako kot sicer tudi ljudje - sprejmejo negativno pozornost kot pohvalo, če ne dobijo dovolj pozitivne. Če pes skače na ljudi, imamo torej dve možnosti, da spremenimo to vedenje. Bodisi omogočite psu, da je deležen pozitivne pozornosti za zaželeno drugačno vedenje, bodisi mu odtegnete vsako pozornost in se sploh ne zmenite zanj. To zadnje pomeni zanj resnično kazen (primerjaj nasprotno pogojevanje, ekstinkcijo ali oslabitev, naskakovanje). Odločilen za uspeh vzgoje je ustrezen trenutek, ko psa pohvalimo (ali tudi pograjamo). Mnogi lastniki psov žal pogosto nevede naredijo napako, ko žival pohvalijo - in s tem potrdijo, da sprejemajo to vedenje - v napačnem trenutku. Tako vzgajajo svoje pse k nenatančnosti in s tem k neposluš­nosti. Čas, v katerem psa pohvalimo ali kaznujemo za dejanje, ki ga je pravkar storil, ne sme biti daljši od sekunde. Poznejše ukrepanje poveže s povsem drugimi dejanji. Pri kaznovanju imate možnost na psa vplivati neposredno (v obliki besedne graje, telesne kazni ali zastraševalne taktike) ali pa posredno. Slednje je v mnogih okoliščinah učinkovitejša metoda, ker ostanete popolnoma v ozadju in pes ve, da se kazen nanaša na dejanje samo. To pomeni, da se bo pes temu v prihodnosti izogibal, tudi če vas ne bo zraven. Pri posrednem kaznovanju (poškropi­mo ga z vodno pištolo ali vržemo vanj lahko verigo za metanje) je pomemb­no, da ga sočasno ne grajamo, ker nas le v tem primeru ne bo prepoznal kot izvor kazni. S posrednimi kaznimi se tudi izognemo nevarnosti, da se pes začne bati lastnika zaradi neposredne­ga ukrepanja. Če se za psa ne zmenimo, pomeni to izredno učinkovito kazen, ker ga nič bolj ne pretrese kot osamitev. Pri tem moramo strogo paziti na to, da mu vso pozornost odtegnemo v odločilnem trenutku, torej natančno takrat, ko pes opravlja nezaželeno dejanje. Ni nujno, da to traja dlje časa. Prav nasprotno; takoj ko pes preneha nezaželeno ravnati, mu lahko dovolite, da opravi drugo, zaželeno dejanje, za katerega ga potem pohvalite in tako okrepite želeno vedenje. Motivacijo psa, da bi določeno vedenje kazal pogosteje ali bolj poredko, določata pohvala in kazen. Pohvale, torej vse stvari, ki se zdijo psu pozi­tivne, povečujejo njegovo motivacijo, da se vede natanko tako in je bil za to pohvaljen. Kazni pa učinkujejo nasprotno.

Temelji vzgoje pri psu

Za uspešno učenje psa morajo biti izpolnjeni različni pogoji. Pes naj bi imel primerno dedno zasnovo, obenem pa naj bi uporabljali metode, ki niso v nasprotju z vrsti primerno in hitro vzgojo. Obstajajo različna načela učenja, ki jih bomo opisali v nadaljevanju. Iz njih izhajajo metode, s katerimi spreminja­mo vedenje psov. Te so pomembne za reševanje vedenjskih težav, saj se ne moremo vseh lotevati enako. 

Inteligentnost in pripravljenost za učenje

Pojem inteligentnosti znanstveno ni natančno določen. V njem so na splošno združene sposobnosti kot so koncentracija, sposobnost predstavljanja, spomin, mišljenje, učenje in sposobnost sporazumevanja. Oblike inteligentnosti, ki jih lahko pripišemo psu, so: 

-prostorska inteligentnost, ki mu omogoča, da prepozna določeno okolje kot domače ali tuje, tako da se v njem pri drugem obisku bistveno lažje orientira;

-telesna in gibalna inteligentnost, kajti pes se je sposoben naučiti najrazlič­nejših kretenj, ki so mu dane glede na anatomske možnosti;

- kot živali, ki živijo v dobro strukturirani družbeni skupini, imajo psi visoko razvito socialno inteligent­nost, ki, kar je zanimivo, obsega tudi skupno življenje z ljudmi, tako da niso omejeni samo na pasjo vrsto;

- govorna inteligentnost se pri psih veliko bolj izraža z govorico telesa kot z glasovnim izražanjem, vendar se lahko psi sporazumevajo tudi z glasom ter prenašajo sporočila drugim psom in ljudem;

- vsak pes ima svojo značilno obliko inteligentnosti, odvisno od predispozicij. Značilnost te oblike je sposobnost za obdelavo čutnih vtisov in telesnih zasnov.

Pri vadbi in šolanju psov lahko neka­tere nadarjenosti izkoristimo na poseben način: psi nas glede na pasmo, velikost in starost večinoma močno prekašajo po hitrosti in gibčnosti. Isto velja za sluh in voh, ki je pri psu najbolj razvit čut. Nasprotno pa je njegov vid večinoma slabši od človeškega. Za uspešno skupno življenje ljudi in psov so najpomembnejše značajske lastnosti živali, njihova prilagodljivost in pripravljenost za učenje. Kar zadeva učljivost, so raziskovalci v zelo zanimivi ameriški študiji iz leta 1965 razložili, da je dobra socializacija s spodbujanjem sposobnosti prilaga­janja in pripravljenosti za učenje pomembnejša kot dobra predispozi­cija.

Razvojna obdobja pri psu

Obdobje pred kotitvijo

Dedna zasnova je pri psu določena ob oploditvi jajčeca, in sicer z geni samca in samice. Na razvoj zarodka v materinem telesu ves čas vplivajo stres, prehrana, zdravila, strupi in sevanje ter morebitne bolezni psice.

Rojstvo

Tik pred porodom si psica poišče primeren prostor, kjer bo kotila. Ob skotitvi so novo rojeni psički še oviti v plodne mehurje. Te psica pretrga in iz njih reši mladičke. Posamezni psički se rojevajo v pri­bližno polurnih presledkih. Psica jih vneto liže, to začne pri glavi, jih nato osuši in na koncu še pregrizne pop­kovino. Približno četrt ure pozneje se izloči še posteljica, ki jo psica požre.

Prvo obdobje po skotitvi

To obdobje traja od same kotitve do približno štirinajstega dneva življenja. Zelo okorni psički so v tem času še gluhi in slepi ter s tem zavarovani pred neugodnimi vplivi okolja na psiho. Telesna temperatura še ni stabilna in telesne rezerve psičkov so majhne. Lahko pa že razlikujejo med toplim in hladnim. Na vedenje matere psice vpliva različno oglašanje psičkov. Ti že okušajo in čutijo dotik. Vedejo se zgolj na način, ki jim je bil prirojen, njihova dejanja so refleksna, torej se neposredno odzivajo na določen dražljaj. Z nihanjem glave najde psiček sesek, ki ga spozna po vonju sline,ker psica ne poliže samo psičkov, temveč tudi svoje seske. Njihov dan je sestavljen iz spanja, sesanja in iztreb­ljanja. Pri slednjem jim psica pomaga tako, da jim liže trebušček in področ­je okrog spolovil. Psičkove iztrebke psica takoj požre, tako da ohranja njihovo ležišče čisto. Raziskave dokazujejo, da nagonsko pravilno in ljubeče vedenje matere psice vpliva tudi na značaj psičkov. Mladiči v tem zgodnjem obdobju navezujejo stike z ljudmi z vohom, to pa jim še v naslednjem življenjskem obdobju omogoča lažje navezovanje stikov. Zmeren stres, ki so mu psički zdaj izpostavljeni, oblikuje poznejšo sposobnost, da so kos obremenitvam in težavnim okoliščinam. Ob tem je treba povedati, da se v tem prvem obdobju po skotitvi natančno uravna tudi njihov hormonski sistem.

Prehodno obdobje

To obdobje traja približno od 15. do 21. dneva. V tem tednu mladi psički prvič odprejo oči in zobki se prebijejo skozi dlesen. Poleg tega zdaj tudi slišijo in zaradi boljšega uravnavanja telesne toplote lahko prvič za kratek čas zapustijo ležišče, da samostojno izločijo urin in iztrebijo blato. Pri merjenju možganskih tokov lahko med sočasnim delovanjem vidnih, slušnih in vohalnih dražljajev prvič opazimo vznemirjenost. Ugotavljamo lahko tudi razliko med rahlim in globokim spancem. Proti koncu tega obdobja zanesljivo vemo, da lahko psički zavestno zaznajo ljudi. Nekateri med njimi začnejo že renčati, lajati ali mahati z repom.

Obdobje socializacije

To obdobje je različno dolgo. Socializacija s sovrstniki traja približno od 3. do 6. tedna, z ljudmi pa nekako do 12. tedna. Nekako do 16. tedna se mladiči prilagodijo novim okoliščinam v okolju in se socializirajo, kar zadeva druge živalske vrste. Možgani psičkov zdaj že popolnoma delujejo. Psički se začnejo gibati bolj spretno; preskušajo in izboljšu­jejo načine vedenja, kot so mahanje z repom, lajanje, trganje z zobmi, glodanje, nošenje ali vlačenje različnih predmetov. Prav tako se že ruvajo, tečejo in skačejo. Zdaj se sporazumevajo z mimiko, gibi in glasovi, kar uporabljajo v igri in vse bolj tudi za preigravanje socialnih položajev. Znotraj legla lahko opazu­jemo živahno skupinsko dinamiko, v kateri sodelujejo tudi odrasle živali. V igri preskušajo socialno vedenje in se ga učijo. Zelo priljubljene so igre na temo določanja ranga. Poleg tega se izboljša navezovanje stikov in mla­diči se učijo usklajevanja gibov. Vse pomembnejša postajata raziskovalno vedenje in radovednost. Pestre in raz­nolike izkušnje z okoljem, pridobljene v tem obdobju, skupaj z gensko za­snovo psičkov odločajo o njihovi pri­lagodljivosti in učljivosti v poznejšem življenju. Od četrtega tedna se psički počasi odvajajo od materinega mleka in se s prežvečeno hrano (ali tudi tisto, ki jo ponudi lastnik) preusmerjajo k trdni hrani. Psički skačejo ob materi in jo spodbujajo, naj prežveči hrano, s tem ko jo s smrčkom dregajo v ustne kotičke.

Pomen socializacije

Socializacija v bistvu ne pomeni nič drugega kot vključitev v družbo in jo lahko v povezavi z vedenjem psov mirno imenujemo tudi spoznavanje. V razvoju psa je zelo pomembna. Med obdobjem socializacije pes drugače shranjuje vtise kot pozneje. V tem času si pes določi nekakšno normalno območje, ki vsebuje vse, s čimer je bil seznanjen. Lahko rečemo, da se med obdobjem socializacije pripravlja na svoje specifično okolje. Do določene stopnje je mogoče psa še pozneje navaditi na nekatere stvari, vsekakor pa samo z učnimi postopki in ne več tako mimogrede, kot se je to dalo v obdobju socializacije. V socializacijskem obdobju pa imajo pri psu pomembno vlogo ne le vtisi, temveč se z enostavnimi vzorci akcije in reakcije uči tudi pravilno oceniti in uporabljati mimiko ter izražanje z gibi. Psom velik del vedenja ni kar prirojen, kot se nam morda zdi. Prav nasprotno. Korak za korakom se morajo naučiti normalnega vedenja v družbi. Tega se učijo v igri, ko preigravajo vrstni red in pri tem preverjajo, kako daleč lahko gredo pri posameznih bratih in sestrah, starših in drugih psih.

Zaviranje ugriza

Zaviranje ugriza pri psu nikakor ni prirojeno, marveč se ga psiček nauči z akcijsko-reakcijskim vzorcem približno do svojega 18. tedna. Vse skupaj poteka takole: en psiček med igro ugrizne drugega, ki zaradi nenadnega strahu in bolečine zacvili. To cviljenje za napadalca najprej še ne pomeni nič, zato ne preneha gristi. Drugi psiček pa se obrne in se brani z ugrizom. Z bolečino, ki jo občuti na svojem telesu, se psiček nauči pomena svojega ugriza, vzroka za cviljenje drugega, nauči pa se tudi oceniti moč obrambe nasprotnika; spozna, da je odvisna od moči njegovega napada. Psiček naj bi znal učinkovito zavreti ugriz, zato naj se igra s čimveč drugimi psički - idealno je, če so kar najbolj različnih pasem. Vsak pes nima enakega dražljajnega praga pri odzivanju na napade med igro. V našem sodobnem mestnem življenju so mnogi odrasli psi prav posebno potrpežljivi do psičkov, kar pa ni nujno vedno samo pozitivno. Ni boljšega, kot če samozavesten odrasel pes primerno kaznuje psička, ki se vede preveč predrzno. Psičku naj bi omogočili veliko igranja z ljudmi, vendar morate kot lastnik kljub temu paziti, da se pes nauči tudi nekaterih pravil pri igri s človekom. Človek ni v enakopravnem položaju, če se hoče pri igri grizenja ustrezno braniti pred psom, saj ga navsezadnje ne more ugrizniti nazaj, pa tudi zelo slabo posnema rezko lajanje kakega drugega psička. Če hočete psu ponazoriti, da je grizenje nekaj nezaželenega, je idealna tale metoda: takoj ko začne pes postajati pregrob, za trenutek prenehajte z igro in se kratek čas ne zmenite zanj. Tako se hitro nauči, da se lahko samo takrat igra z vami in da le tedaj dobi želeno naklonjenost, kadar lahko primerno »kroti svoje zobke«. Takšen ukrep uporabite takrat, ko vam psiček grizlja roke, hlasta za vami ali pa se vam zagrize v oblačila.

Varstvo pred boleznimi

V obdobju socializacije, tako pomemb­nem za socialni razvoj, se glede tveganja okužbe pojavi tale zdravstveni problem: psica, ki je redno cepljena, že pred kotitvijo in tudi s svojim mlekom prenese na mladiče proti­telesa, ki jih varujejo pred nekaterimi boleznimi. Ta protitelesa pa učinkujejo samo nekaj časa, zato jih morajo psički nadomestiti s svojimi. To se zgodi recimo pri cepljenju ali pa kot reakcija na prebolelo okužbo. Žal se tu pojavi zdravstvena dilema, kajti cepljenje je učinkovito samo tedaj, ko mladiči nimajo več materinih protiteles. Najboljša, čeprav ne popolnoma zadovoljiva bolezenska preventiva, ki obenem zagotovi tudi normalen vedenjski razvoj, je, da psička zgodaj in nato redno cepimo ter ga obenem pustimo skupaj z drugimi zdravimi, ravno tako cepljenimi psički. Tako je tveganje za okužbo sicer malo večje, vendar se moramo s tem sprijazniti, kajti nič ni tako pomembno kot dobra socializacija.

Izražanje strahu in raziskovalno vedenje

Po tretjem tednu življenja postane raziskovalno vedenje pri psu nenadoma zelo pomembno, saj spregleda in sliši, tako da lahko sprejme več čutnih vtisov. Boječe pa se vede šele od petega tedna. Sčasoma, približno od osmega tedna, pa strah kot gonilna sila pri vedenju prevlada nad radovednostjo. To pomeni, da se pes do osmega tedna popolnoma brezskrbno približa neznanim stvarem, po tem času pa se vede do vsega tujega kar se da previdno, vsaj na začetku. Glede na socializacijo v zvezi z drugi­mi živalskimi vrstami, ljudmi ali novi­mi okoliščinami je to še posebno pomembno.

Učinek stresa

Stres je stanje, ki ga uravnavajo različni hormoni. Pri stresnih odzivih sodelujejo predvsem adrenalin, noradrenalin in ACTH (adenkortiko­tropni hormon). Telo se je načelno sposobno tudi pod hudo obreme­nitvijo odzivati optimalno. Za to poskrbijo različni regulacijski krogi, v katerih med drugim sodelujejo tudi naštete snovi. Skrajna odziva v stresnih okoliščinah sta beg ali napad. Organizem zelo slabo prenaša trajen stres, ker telo nima potrebnega časa, da bi si opomoglo od prejšnjega alarmantnega stanja, ko morajo uravnalni sistemi spet delovati s polno močjo. Organski sistemi, ki jih trajen stres najbolj prizadene, so imunski sistem, srce in želodčno-črevesni trakt. Stres ne vodi samo do psihične, temveč tudi do precejšnje telesne obremenitve. Isti hormoni, ki so pomembni za uravnavanje stresa, so v določeni obliki odgovorni tudi za obdelavo in shranjevanje učnih vtisov. Poeno­stavljeno lahko rečemo, da je za učne procese, tudi za prevzgojo, optimalna normalna vrednost hormona ACTH. Prenizka raven ACTH pomeni počasno, težavno učenje, višja pa onemogoča, da se naučeno vedenje spremeni oz. prilagodi (modificira). Predvsem za noradrenalin vemo, da kot nevrotransmiter v možganih odločilno sodeluje pri poteku učnih procesov. Nevrotransmiterji oziroma hormoni vplivajo na presnovne procese, ki so potrebni za učenje in jih usmerjajo. Pri previsoki ravni ACTH in noradrenalina učenje ni več mogoče, pa tudi že shranjenih informa­cij se ne da uporabiti. Še ena prenašalna snov, acetilholin, je pomembna za biosintezo beljakovin in s tem za shranjevanje podatkov. Njegova količina je odvisna od koncentracije noradrenalina. Če je noradre­nalina veliko, je acetilholina malo. Pri premajhni ravni acetilholina se pojavi blokada pri učenju - to pomeni, da ni več mogoče shranjevati novih informacij.

Hierarhija v krdelu

Za dobro počutje psa je odločilno, da ima žival trdno mesto v hierarhiji. Žal se človekove predstave o moči in strpnosti ne ujemajo s pasjimi. To vedno znova povzroča težave, kajti pes lahko spozna in uvrsti na položaj, ki ga zavzema družinski član ali pa on sam, le po različnih kretnjah in posebnih pravicah. Znaki, ki so pomembni za psa, so pri tem za človeka pogosto popolnoma nepo­membni.

Mladostno obdobje

Po obdobju socializacije sledi mladost­na doba. Tedaj se pri psih zamenjajo zobje, in sicer med četrtim in šestim mesecem. Tudi v mladostnem obdobju so socialni stiki in igra pomembni za dobro počutje živali, čeprav ne puščajo več tako globokih vtisov. Mladostna doba traja do začetka spolne zrelosti. Pri samcu se ta pokaže s tem, da začne pri uriniranju dvigovati nogo - glede na prirojene lastnosti, socialno okolje in pasmo se to dogaja približno od petega meseca. Psice se prvič gonijo povprečno med sedmim in enajstim mesecem.

Obdobje odraslosti

Psi ne dosežejo socialne zrelosti s spolno zrelostjo, temveč šele veliko pozneje. Tudi pri tem imajo odločilno vlogo prirojene lastnosti, pasma in socialno okolje. To pomeni, da dosežejo nekateri psi socialno zrelost že pri letu in pol, drugi pa šele s tremi leti ali še pozneje.

Staranje

V povprečju lahko pri psih približno v starosti osmih let opazimo procese staranja. Pasme so nadvse raznovrst­ne, zato so tudi razlike pri tem zelo velike. Podobno kot ljudje se nekatere živali postarajo prej, druge pozneje, nekatere počasi in druge v trenutku. Tudi pri vedenju lahko z naraščajočo starostjo opazujemo spremembe, ki so včasih podobne tistim pri ljudeh. Star pes je manj prilagodljiv in pogosto navajen na svoj poseben dnevni ritem. Poleg tega ima veliko psov v starosti vse več težav. Potreba po igri se velikokrat ohrani do konca življenja. Isto velja za sposobnost učenja, čeprav je hitrost, s katero shranjujejo nove učne vtise, lahko manjša kot pri mladih živalih. Zato lahko z lahkimi vajami in igro izzovemo tudi starega psa.

Sporazumevanje in normalno vedenje

Zdaj je na svetu že več kot štiristo pasem psov, ki se ne razlikujejo samo po zunanji podobi, temveč tudi po vedenju. Zaradi te raznolikosti in mnogovrstnosti ne moremo določiti meril za »normalno vedenje psov«. Če hočemo dognati, kaj je normalno in kaj spada v območje težavnega vedenja ali pa govorimo celo o vedenjski motenosti, si moramo vedno najprej ogledati vedenje, značilno za pasmo, ki ji pripada pes. Zaradi svojih nagnjenj so nekatere pasme dovzetnejše za razvijanje natančno določenega težavnega vedenja. Iz tega podatka dobimo načelno najzanesljivejše napotke za preprečevanje. S skrbno izbiro pasme in njenih vedenjskih značilnosti ter z upoštevanjem poteka vzreje lahko pri čistokrvnih psih že pred nakupom ocenimo, kakšna nagnjenja lahko pričakujemo. Za zgled vzemimo tukaj kodra, ki je zdaj sicer predvsem družni pes ali celo damski psiček, prej pa so ga vzrejali in uporabljali za lov v vodi. Za tako vedenje ima še vedno ustrezno gensko zasnovo - predvsem je zelo navdušen nad vodo. Podobne značilne lastnosti in posebnosti, ki temeljijo na posebnih vzrejnih ciljih, se kažejo pri skoraj vseh pasmah. Pse so udomačili že pred več kot 12.000 leti, zato vedenja volka, praočeta psov, dandanes ne moremo več imeti za splošno veljavno merilo za »normalno« vedenje psov. Kljub temu pa lahko s tem, da si ogledamo volčje vedenje, razložimo še to ali ono posebnost pasjega vedenja. Dobro poznavanje pasje telesne govorice pomaga, da preprečimo nekatere oblike težavnega vedenja ali pa da pri že obstoječih težavah postavimo zanesljivo diagnozo. Sporazumevanje psov ne temelji le na govorici telesa, temveč tudi na izražanju z glasovi. V skupnem življenju s psom se lastnik ponavadi hitro nauči pravilno oceniti najpogostejše oglašanje svoje živali.