Ločitvena tesnoba pri psu

Težava

Vedenje, ki ga označujemo kot ločit­veno tesnobo, je močno razširjena težava. Pojavi se v okoliščinah, v ka­terih kaže pes, če ga pustimo samega doma, vrsto nezaželenih oblik vedenja. Ta paleta je zelo široka in za neizku­šenega lastnika je pogosto težavno, da pravilno ugotovi prave vzroke za takšno vedenje. Na kratko si bomo ogledali oblike vedenja iz problemske­ga sklopa ločitvene tesnobe: nekateri psi tulijo, cvilijo, lajajo, začnejo se močno sliniti, v stanovanju izločajo seč in blato; drugi bruhajo, si sami povzročajo rane ali razgrizejo stvari.

Vzrok

Omenjene vedenjske težave uvrščamo v en sklop zato, ker pes, ki ga pusti­mo samega, trpi zaradi hudega strahu oziroma stresa. Če opazujemo pse (in njihove lastnike), ki imajo te težave, bomo ugotovili, da obstajata dve skupini psov, ki se vedejo proble­matično, če jih pustimo same. Pasma in spol komaj kaj vplivata na to. Prva skupina psov ima posebno inten­ziven odnos do lastnika in so zelo navezani nanj. Najbolj opazna in za to težavo najbolj značilna navada skoraj vseh teh psov je, da si nenehno prizadevajo slediti lastniku po hiši in dvorišču. V skrajnih primerih sledi pes svojemu gospodarju celo v stranišče - in če ne sme skupaj z njim v kopalnico, sedi pred njo tako dolgo, dokler se vrata spet ne odprejo. Poleg tega se ti psi zelo radi stisnejo k osebi, na katero so navezani. Mnogi med njimi so že imeli slabe izkušnje s tem, ko so jih pustili same, recimo če jih je prvi lastnik zapustil. Drugi pa so od nekdaj navajeni, da je vedno kdo z njimi in da jih tudi povsod jemljejo s seboj. Druga skupina psov ni tako močno odvisno povezana s svojim človekom, vendar vseeno ne prenaša ločitve. Ker se ta težava lahko pojavi nenadoma, sklepamo, da je pes v odsotnosti go­spodarja doživel zanj izrazito negativ­no izkušnjo in jo je povezal s tem, da je bil sam. Včasih povzroči ločitveno tesnobo že selitev ali pa samo spre­memba v dnevnem urniku. Stres, ki ga povzroči ločitvena tesnoba, je pri prizadetih psih tako močan, da se pojavijo zdravstveno pomembna znamenja: zviša se število srčnih utri­pov, drugi centralno vodeni funkcio­nalni centri telesa oddajajo povečane ali zmanjšane signale, to pa povzroči prej omenjeno močno slinjenje, neobvladano izločanje seča in blata pa tudi bruhanje. Zaradi stresa se pes začne vesti na nezaželene načine. Takoj ko žival (ali pa tudi človek) zaide v hud stres, mora telo najti načine, da ga omili in tako ohrani duševno in telesno ravnotežje. Še vedno ni pojasnjeno, zakaj posku­šajo nekateri psi preusmeriti stres tako, da razgrizejo predmete (večino­ma takšne, ki dišijo po gospodarju) ali praskajo in grizejo pri vhodnih vratih in po oknih, drugi me morejo obvladovati mišice zapiralke, tretji pa se odzivajo na stres z laježem. Vendar je za odpravljanje težave to nepomembno.

Posebnosti

Za vse naštete oblike vedenja obsta­jajo tudi drugi vzroki, ki nimajo nič opraviti z ločitveno tesnobo. Vendar je razlikovanje razmeroma preprosto, ker se nezaželeni načini vedenja pri ločitveni tesnobi kažejo samo, če je lastnik odsoten. Večinoma je stres v prvih dvajsetih minutah, ko ostane pes sam, tako nevzdržen, da se mora nanj odzvati z nezaželenimi dejanji. Če pes, ki so ga pustili samega, cvili ali laja, njegov lastnik največkrat meni, da s svojim položajem ni zadovoljen in da bi imel svojo družino bodisi raje doma bodisi bi šel z njo. Če pa pes pokaže način vedenja, ki je za člove­ške predstave o materialnih dobrinah manj sprejemljiv, denimo uničevanje predmetov ali pa posebna nagnjenost do izločanja urina na dragih naslanjačih, tega vedenja najraje ne bi povezovali z njegovim strahom pred samoto. Namesto tega iščemo razloge kot: to je zdaj napravil zato, da bi se maščeval, ker ga nismo vzeli s seboj. Podobno se odzovemo tudi, če pes bruha. Potem pogosto slišimo: »Vedno, kadar hočemo zvečer oditi ven, igra bolnika, čeprav to storimo zelo poredko.« Razumljivo je, da takšna in podobna pojasnila prej ali slej pridejo na pamet lastnikom, ki se že zelo dolgo jezijo nad vedenjem svojega psa; vsekakor pa se ne ujemajo z enotnim mnenjem strokovnjakov. Na seznamu vedenja psov ne najdemo maščevanja kot motiva za določeno dejanje.

Preprečevanje težave

Zdi se, da psički iz legel, kjer jih je mati večkrat zapuščala za kratek čas, manj pogosto razvijejo ločitveno te­snobo, kot tisti, ki jih je psica zapušča­la poredko, zato pa za daljši čas. Tudi v človekovi družini bi morali psa že takoj po prihodu navaditi (najprej samo za kratek čas), da mora kdaj ostati sam. Na predvidljive spremembe v dnevnem urniku psa navadimo posto­poma, vsekakor pa čimprej. Poleg tega moramo paziti na to, da pes razvije zdravo stopnjo samozaupanja in s tem tudi določeno neodvisnost od človeka, na katerega je sicer navezan.

Predlogi za odpravljanje

Psa moramo navaditi, da ne doživlja več stresa, ko je sam. Le tako se njegovo vedenje trajno izboljša. Pri psih, ki se čutijo posebno močno odvisni od svojih gospodarjev, je treba zmanjšati njihovo odvisnost. Odprav­ljanje je včasih samo po sebi problem, saj se mnogi lastniki bojijo, da se bo njihov pes znebil pretirane odvisnosti, vendar pa jih prikrajšal tudi za nekaj naklonjenosti. Ta strah pa ni uteme­ljen, kajti odpravljanje težav ni tako, da bi psa spremenilo v bitje, ki bi bilo do lastnika ravnodušno, pač pa naj bi mu zagotovilo normalen občutek pripadnosti. Pri drugi skupini psov bomo žal le redkokdaj odkrili, kaj se je v resnici zgodilo med lastnikovo odsotnostjo in sprožilo nenaden strah, ker so ostali sami. Če pa to komu le uspe, moramo odpravljanje težave takoj prilagoditi tem okoliščinam.

Splošni ukrepi

Posebno pri preveč odvisnih psih je priporočljivo, da se navezanost na lastnika malce zrahlja, tako da zmanj­šamo razliko med obema skrajnosti­ma: ko je lastnik navzoč in mu pes ves čas sledi, ko pa lastnika ni v hiši, se psa loti panika. To najlažje dosežemo tako, da tedaj, ko smo s psom skupaj doma, občasno vedno znova ustvari­mo okoliščine ločitve. Na tak način naj bi psu dosledno onemogočali, da bi nenehno komu sledil kot senca. Ko zapustimo sobo, v kateri smo bili do takrat skupaj s psom, kratko malo zapremo vrata za seboj. Glede na njegov odziv naj te prostorske ločitve trajajo nekaj sekund ali nekaj minut do pol ure. Za začetno obdobje naj velja, da pridemo vedno nazaj, preden pes pokaže zaskrbljenost. Sčasoma ta obdobja postopoma podaljšujemo. Prav tako pomaga, če v isti sobi postopoma večamo razdaljo do psa. Priporočljivo je, da to v začetku pove­žemo z vajo, tako da se pes obenem zabava in uživa, ko je vsakič pohvaljen, ker se je v skladu z vajo ustrezno vedel. Položite na tla odejo in ukažite psu, naj se nanjo uleže, usede ali naj na njej stoji. Nato mu ukažite OSTANI in se oddaljite. Vsekakor dobro pazite, da je vaja sprva tako preprosta, da jo bo dobro izpeljal in bo zato pohvaljen. O vsem odločate vi, tako o razdalji kot tudi o času ločitve. Poskušajte oboje počasi stopnjevati dan za dnem. Če pes kratko ločitev dobro prenese, vajo ponovite večkrat na dan. Dojel bo, da v tem ni nič slabega; ni v stresu in poleg tega je še pohvaljen. Odejo, ki smo jo za to vajo uporabili, naj ima pes na voljo razen pri vajah OSTANI samo še v popolnoma spro­ščenih trenutkih; ko gledate televizijo, lahko recimo leži na njej. Tako dobi ta odeja za psa pozitiven pomen, ker jo povezuje s pohvalo in božanjem. Poleg tega lahko uporabite še kakšen vidni signal, recimo steklenico, ki jo postavite na tla najprej pri vaji OSTANI in potem še pri resničnem zapuščanju stanovanja. Tako dobi pes znak za ločitev, ki pa v nasprotju z vsemi prejšnjimi ni negativno obar­van, temveč ga spominja na sproščeno ozračje pri vadbi. Če bi ta signal radi uporabili v okoliščinah prave ločitve, ga dajte psu pravočasno in ne šele pri odhodu. Prednost tega je, da čimprej pretrgamo negativno vedenjsko verigo izražanja strahu, ki ga pes doživlja, ko opazuje gospodarja med pripravami na odhod. Pes se potem lahko mirno uleže, ker zaradi povezave ve, da bo ločitev kratka, to pa je v povezavi z novim signalom in vajo OSTANI že spoznal in sprejel. Ne smete dovoliti, da bi bil pozdrav ob vrnitvi preveč vihrav; razlika med odsotnostjo in vrnitvijo naj bo čim manjša. Raje psu izrecite priznanje, po katerem hrepeni, ko se bo spet umiril. Potem naj naredi nekaj preprostih vaj in ga pohvalite, če jih pravilno izvaja. Da bi prikrili znamenja, ki sprožijo skoraj vsak dan ponavljajoči se ciklus strahu, poskusite zapustiti dom drugače kot sicer. Recimo: oblecite plašč šele zunaj ali pa odidite skozi kletni namesto skozi glavni izhod. Ob koncu tedna lahko poskusite psa pretentati in se kot navadno oblecite za v službo, potem pa se po petih minutah že vrnite. V pomoč je tudi, če signale odhoda ločite tako, da si neodvisno od odhoda oblečete plašč in ga nekaj časa nosite v stanovanju ali da sežete po avtomobilskem ključu in se potem ne odpeljete. Iz istega razloga bi morali tudi popol­noma opustiti obredno vedenje ob odhodu, kot recimo: No, zdaj moraš ostati doma. Jaz grem v službo, bodi priden!, ki ga večinoma spremlja še sočutno božanje. Pogosto je lažje, če vemo, da psi med sabo ne poznajo nobenih poslovilnih obredov in se preprosto razidejo, ne glede na to, kako dobro se razumejo med seboj. Skrbite za to, da bo imel vaš pes dovolj gibanja, tako da je po možnosti zadovoljen in utrujen, ko mora ostati sam. Vendar ga pred svojim odhodom ne peljite še na hiter sprehod, ker si potem spet želi nekaj početi z vami. Idealno bi bilo, če bi se »ločila« že pol ure prej, potem pa psu ne namenjajte nobene posebne pozornosti. Samo tako se bo zanj razlika med vašo navzočnostjo in odsotnostjo vedno bolj manjšala. Pes se bo še manj zanimal za vaš odhod, če boste nenehno hodili noter in ven (kot da ste kaj pozabili), in to ob različnem času. Potem pes nikoli natančno ne ve, ali ste zdaj res odšli ali pa se boste takoj spet vrnili. Nekoč tudi še tako odvisen pes ne poskoči več, temveč s svojega prostora opazuje, kaj se dogaja. Če ste doma vajeni kakšnega posebnega obreda, ki odseva mir in udobnost, denimo poslušanje glasbe ali gledanje televizije, lahko to uporabite, da psu med svojo odsotnostjo zagotovite pomirjajoč občutek: pred odhodom vklopite svojo najljubšo glasbo ali pa mu pustite prižgano televizijo. Nekateri psi, ki trpijo zaradi ločitvene tesnobe, se zgledno vedejo, kadar jih pustimo čakati v avtu. Morda se splača to poskusiti pri krajših ločitvah. Vseka­kor pa ta možnost ni primerna poleti zaradi visokih temperatur v vozilu. Presenetljivo je, da psi, ki jih je strah ločitve, brez težav ostanejo sami v avtu, vendar je tako zato, ker se v majhnih prostorih (kot sta avto ali posebna kletka) počutijo varni in tam lažje prenašajo samoto. V manj hudih primerih poskusimo psa pred osamljenostjo zamotiti s hrano, tako da damo tja, kjer se sme zadrževati, vedno posebno slastne majhne prigrizke, ki jih skrijemo pod obrnjene cvetlične lončke.

Posebni ukrepi

Za pse, ki zaradi ločitvene tesnobe uničujejo pohištvo, je rešitev mogoče v tem, da priskrbite posebno kletko (dobite jo v za to specializiranih trgo­vinah), v kateri potem pes preživi čas vaše odsotnosti. Kletka mora biti dovolj velika, da se pes lahko po dolgem udobno uleže in da ima tudi pri vstajanju dovolj prostora. Za člo­veško pojmovanje se zdi ta možnost sprva kruta, saj vendar izhajamo iz tega, da se pes bolje počuti, če se lahko prosto giblje. To pa ne velja brez pridržkov. Seveda potrebuje pes veliko gibanja, tega pa mu ne moremo omogočiti v še tako veliki hiši, temveč z rednimi in dolgimi sprehodi. Pred­nost kletke za psa, ki trpi zaradi ločit­vene tesnobe, je v tem, da ima varno zatočišče, ki mu zaupa in mu je všeč. Poleg tega mu s tem, ko je v kletki, odvzamemo možnost, da bi v naši odsotnosti uničeval predmete. Obe­nem pa ga obvarujemo pred začara­nim krogom odzivov, ko mu naša vrnitev ne bi prinesla čezmernega veselja, temveč bi moral spoznati, da smo jezni in obupani zaradi njegovega slabega vedenja. Če hočemo psu zagotoviti občutek, da je zanj kletka prijetno zatočišče, se moramo držati nekaterih temeljnih pravil. Najprej se moramo zavedati, da potrebujemo za navajanje na kletko čas in da pes ne sme doživeti kakšne negativne izkušnje. Korak za korakom ga privajajmo na novi dom, ki ga opremimo s posodico za vodo, najljubšo odejo in igračami. Vrata kletke naj bodo sprva vedno odprta. Najbolje je začeti s tem, da psa hranite v kletki. Čez nekaj dni mu med igro ukažite, naj igrače, ki ste mu jih vrgli v kletko, prinese ven. Če gre brez zadržkov noter in ven, lahko začnete že opisano vajo OSTANI in postopo­ma zapirate vrata - najprej za nekaj sekund, potem za nekaj minut. Ta vaja mora biti vedno povezana z veliko pohvale, tako da dobi pes s kletko samo pozitivne izkušnje. Nikoli ga za kazen ne zaprite vanjo in vedno pazite, da ga spustite ven, preden bi se slabo počutil. Po dovolj dolgem privajalnem obdobju ga za kratek čas res pustite samega v kletki. V ta namen mu po­ložite vanjo nekaj, kar sme uničiti, recimo igrače, debel kos lesa, kost za glodanje ali star čevelj. Če bi bil v stresu, se lahko sprosti ob glodanju teh predmetov. Če pes v vaši odsotnosti nenehno laja, priporočamo kot vadbo za mirno ležanje brez oglašanja vajo za sprosti­tev, ki je opisana v dodatku kot peti program vadbe. S snemanjem na cd poskusite ugotoviti, koliko časa traja, preden začne vaš pes sproščati stres z lajanjem; potem skušajte to obdobje kar se da podaljšati. Obstajajo tudi bolj težavni primeri, ko je primerno skupaj z že navedeni­mi prevzgojnimi ukrepi uporabiti tudi zdravila. O tem se morate po­govoriti z veterinarjem. Uspeh odpravljanja težave je močno odvisen od tega, ali obdobje, ko vas ni doma, počasi in neenakomerno podaljšujete, tako da se pes ne navadi na kak stalen vzorec. Poleg tega je tudi odločilno, ali vam uspe, da pes povezuje svojo samoto zgolj s pozitiv­nimi doživetji. To pomeni, da pridete domov vedno, še preden začne doživ­ljati strah in stres.