Razvojna obdobja pri psu

Obdobje pred kotitvijo

Dedna zasnova je pri psu določena ob oploditvi jajčeca, in sicer z geni samca in samice. Na razvoj zarodka v materinem telesu ves čas vplivajo stres, prehrana, zdravila, strupi in sevanje ter morebitne bolezni psice.

Rojstvo

Tik pred porodom si psica poišče primeren prostor, kjer bo kotila. Ob skotitvi so novo rojeni psički še oviti v plodne mehurje. Te psica pretrga in iz njih reši mladičke. Posamezni psički se rojevajo v pri­bližno polurnih presledkih. Psica jih vneto liže, to začne pri glavi, jih nato osuši in na koncu še pregrizne pop­kovino. Približno četrt ure pozneje se izloči še posteljica, ki jo psica požre.

Prvo obdobje po skotitvi

To obdobje traja od same kotitve do približno štirinajstega dneva življenja. Zelo okorni psički so v tem času še gluhi in slepi ter s tem zavarovani pred neugodnimi vplivi okolja na psiho. Telesna temperatura še ni stabilna in telesne rezerve psičkov so majhne. Lahko pa že razlikujejo med toplim in hladnim. Na vedenje matere psice vpliva različno oglašanje psičkov. Ti že okušajo in čutijo dotik. Vedejo se zgolj na način, ki jim je bil prirojen, njihova dejanja so refleksna, torej se neposredno odzivajo na določen dražljaj. Z nihanjem glave najde psiček sesek, ki ga spozna po vonju sline,ker psica ne poliže samo psičkov, temveč tudi svoje seske. Njihov dan je sestavljen iz spanja, sesanja in iztreb­ljanja. Pri slednjem jim psica pomaga tako, da jim liže trebušček in področ­je okrog spolovil. Psičkove iztrebke psica takoj požre, tako da ohranja njihovo ležišče čisto. Raziskave dokazujejo, da nagonsko pravilno in ljubeče vedenje matere psice vpliva tudi na značaj psičkov. Mladiči v tem zgodnjem obdobju navezujejo stike z ljudmi z vohom, to pa jim še v naslednjem življenjskem obdobju omogoča lažje navezovanje stikov. Zmeren stres, ki so mu psički zdaj izpostavljeni, oblikuje poznejšo sposobnost, da so kos obremenitvam in težavnim okoliščinam. Ob tem je treba povedati, da se v tem prvem obdobju po skotitvi natančno uravna tudi njihov hormonski sistem.

Prehodno obdobje

To obdobje traja približno od 15. do 21. dneva. V tem tednu mladi psički prvič odprejo oči in zobki se prebijejo skozi dlesen. Poleg tega zdaj tudi slišijo in zaradi boljšega uravnavanja telesne toplote lahko prvič za kratek čas zapustijo ležišče, da samostojno izločijo urin in iztrebijo blato. Pri merjenju možganskih tokov lahko med sočasnim delovanjem vidnih, slušnih in vohalnih dražljajev prvič opazimo vznemirjenost. Ugotavljamo lahko tudi razliko med rahlim in globokim spancem. Proti koncu tega obdobja zanesljivo vemo, da lahko psički zavestno zaznajo ljudi. Nekateri med njimi začnejo že renčati, lajati ali mahati z repom.

Obdobje socializacije

To obdobje je različno dolgo. Socializacija s sovrstniki traja približno od 3. do 6. tedna, z ljudmi pa nekako do 12. tedna. Nekako do 16. tedna se mladiči prilagodijo novim okoliščinam v okolju in se socializirajo, kar zadeva druge živalske vrste. Možgani psičkov zdaj že popolnoma delujejo. Psički se začnejo gibati bolj spretno; preskušajo in izboljšu­jejo načine vedenja, kot so mahanje z repom, lajanje, trganje z zobmi, glodanje, nošenje ali vlačenje različnih predmetov. Prav tako se že ruvajo, tečejo in skačejo. Zdaj se sporazumevajo z mimiko, gibi in glasovi, kar uporabljajo v igri in vse bolj tudi za preigravanje socialnih položajev. Znotraj legla lahko opazu­jemo živahno skupinsko dinamiko, v kateri sodelujejo tudi odrasle živali. V igri preskušajo socialno vedenje in se ga učijo. Zelo priljubljene so igre na temo določanja ranga. Poleg tega se izboljša navezovanje stikov in mla­diči se učijo usklajevanja gibov. Vse pomembnejša postajata raziskovalno vedenje in radovednost. Pestre in raz­nolike izkušnje z okoljem, pridobljene v tem obdobju, skupaj z gensko za­snovo psičkov odločajo o njihovi pri­lagodljivosti in učljivosti v poznejšem življenju. Od četrtega tedna se psički počasi odvajajo od materinega mleka in se s prežvečeno hrano (ali tudi tisto, ki jo ponudi lastnik) preusmerjajo k trdni hrani. Psički skačejo ob materi in jo spodbujajo, naj prežveči hrano, s tem ko jo s smrčkom dregajo v ustne kotičke.

Pomen socializacije

Socializacija v bistvu ne pomeni nič drugega kot vključitev v družbo in jo lahko v povezavi z vedenjem psov mirno imenujemo tudi spoznavanje. V razvoju psa je zelo pomembna. Med obdobjem socializacije pes drugače shranjuje vtise kot pozneje. V tem času si pes določi nekakšno normalno območje, ki vsebuje vse, s čimer je bil seznanjen. Lahko rečemo, da se med obdobjem socializacije pripravlja na svoje specifično okolje. Do določene stopnje je mogoče psa še pozneje navaditi na nekatere stvari, vsekakor pa samo z učnimi postopki in ne več tako mimogrede, kot se je to dalo v obdobju socializacije. V socializacijskem obdobju pa imajo pri psu pomembno vlogo ne le vtisi, temveč se z enostavnimi vzorci akcije in reakcije uči tudi pravilno oceniti in uporabljati mimiko ter izražanje z gibi. Psom velik del vedenja ni kar prirojen, kot se nam morda zdi. Prav nasprotno. Korak za korakom se morajo naučiti normalnega vedenja v družbi. Tega se učijo v igri, ko preigravajo vrstni red in pri tem preverjajo, kako daleč lahko gredo pri posameznih bratih in sestrah, starših in drugih psih.

Zaviranje ugriza

Zaviranje ugriza pri psu nikakor ni prirojeno, marveč se ga psiček nauči z akcijsko-reakcijskim vzorcem približno do svojega 18. tedna. Vse skupaj poteka takole: en psiček med igro ugrizne drugega, ki zaradi nenadnega strahu in bolečine zacvili. To cviljenje za napadalca najprej še ne pomeni nič, zato ne preneha gristi. Drugi psiček pa se obrne in se brani z ugrizom. Z bolečino, ki jo občuti na svojem telesu, se psiček nauči pomena svojega ugriza, vzroka za cviljenje drugega, nauči pa se tudi oceniti moč obrambe nasprotnika; spozna, da je odvisna od moči njegovega napada. Psiček naj bi znal učinkovito zavreti ugriz, zato naj se igra s čimveč drugimi psički - idealno je, če so kar najbolj različnih pasem. Vsak pes nima enakega dražljajnega praga pri odzivanju na napade med igro. V našem sodobnem mestnem življenju so mnogi odrasli psi prav posebno potrpežljivi do psičkov, kar pa ni nujno vedno samo pozitivno. Ni boljšega, kot če samozavesten odrasel pes primerno kaznuje psička, ki se vede preveč predrzno. Psičku naj bi omogočili veliko igranja z ljudmi, vendar morate kot lastnik kljub temu paziti, da se pes nauči tudi nekaterih pravil pri igri s človekom. Človek ni v enakopravnem položaju, če se hoče pri igri grizenja ustrezno braniti pred psom, saj ga navsezadnje ne more ugrizniti nazaj, pa tudi zelo slabo posnema rezko lajanje kakega drugega psička. Če hočete psu ponazoriti, da je grizenje nekaj nezaželenega, je idealna tale metoda: takoj ko začne pes postajati pregrob, za trenutek prenehajte z igro in se kratek čas ne zmenite zanj. Tako se hitro nauči, da se lahko samo takrat igra z vami in da le tedaj dobi želeno naklonjenost, kadar lahko primerno »kroti svoje zobke«. Takšen ukrep uporabite takrat, ko vam psiček grizlja roke, hlasta za vami ali pa se vam zagrize v oblačila.

Varstvo pred boleznimi

V obdobju socializacije, tako pomemb­nem za socialni razvoj, se glede tveganja okužbe pojavi tale zdravstveni problem: psica, ki je redno cepljena, že pred kotitvijo in tudi s svojim mlekom prenese na mladiče proti­telesa, ki jih varujejo pred nekaterimi boleznimi. Ta protitelesa pa učinkujejo samo nekaj časa, zato jih morajo psički nadomestiti s svojimi. To se zgodi recimo pri cepljenju ali pa kot reakcija na prebolelo okužbo. Žal se tu pojavi zdravstvena dilema, kajti cepljenje je učinkovito samo tedaj, ko mladiči nimajo več materinih protiteles. Najboljša, čeprav ne popolnoma zadovoljiva bolezenska preventiva, ki obenem zagotovi tudi normalen vedenjski razvoj, je, da psička zgodaj in nato redno cepimo ter ga obenem pustimo skupaj z drugimi zdravimi, ravno tako cepljenimi psički. Tako je tveganje za okužbo sicer malo večje, vendar se moramo s tem sprijazniti, kajti nič ni tako pomembno kot dobra socializacija.

Izražanje strahu in raziskovalno vedenje

Po tretjem tednu življenja postane raziskovalno vedenje pri psu nenadoma zelo pomembno, saj spregleda in sliši, tako da lahko sprejme več čutnih vtisov. Boječe pa se vede šele od petega tedna. Sčasoma, približno od osmega tedna, pa strah kot gonilna sila pri vedenju prevlada nad radovednostjo. To pomeni, da se pes do osmega tedna popolnoma brezskrbno približa neznanim stvarem, po tem času pa se vede do vsega tujega kar se da previdno, vsaj na začetku. Glede na socializacijo v zvezi z drugi­mi živalskimi vrstami, ljudmi ali novi­mi okoliščinami je to še posebno pomembno.

Učinek stresa

Stres je stanje, ki ga uravnavajo različni hormoni. Pri stresnih odzivih sodelujejo predvsem adrenalin, noradrenalin in ACTH (adenkortiko­tropni hormon). Telo se je načelno sposobno tudi pod hudo obreme­nitvijo odzivati optimalno. Za to poskrbijo različni regulacijski krogi, v katerih med drugim sodelujejo tudi naštete snovi. Skrajna odziva v stresnih okoliščinah sta beg ali napad. Organizem zelo slabo prenaša trajen stres, ker telo nima potrebnega časa, da bi si opomoglo od prejšnjega alarmantnega stanja, ko morajo uravnalni sistemi spet delovati s polno močjo. Organski sistemi, ki jih trajen stres najbolj prizadene, so imunski sistem, srce in želodčno-črevesni trakt. Stres ne vodi samo do psihične, temveč tudi do precejšnje telesne obremenitve. Isti hormoni, ki so pomembni za uravnavanje stresa, so v določeni obliki odgovorni tudi za obdelavo in shranjevanje učnih vtisov. Poeno­stavljeno lahko rečemo, da je za učne procese, tudi za prevzgojo, optimalna normalna vrednost hormona ACTH. Prenizka raven ACTH pomeni počasno, težavno učenje, višja pa onemogoča, da se naučeno vedenje spremeni oz. prilagodi (modificira). Predvsem za noradrenalin vemo, da kot nevrotransmiter v možganih odločilno sodeluje pri poteku učnih procesov. Nevrotransmiterji oziroma hormoni vplivajo na presnovne procese, ki so potrebni za učenje in jih usmerjajo. Pri previsoki ravni ACTH in noradrenalina učenje ni več mogoče, pa tudi že shranjenih informa­cij se ne da uporabiti. Še ena prenašalna snov, acetilholin, je pomembna za biosintezo beljakovin in s tem za shranjevanje podatkov. Njegova količina je odvisna od koncentracije noradrenalina. Če je noradre­nalina veliko, je acetilholina malo. Pri premajhni ravni acetilholina se pojavi blokada pri učenju - to pomeni, da ni več mogoče shranjevati novih informacij.

Hierarhija v krdelu

Za dobro počutje psa je odločilno, da ima žival trdno mesto v hierarhiji. Žal se človekove predstave o moči in strpnosti ne ujemajo s pasjimi. To vedno znova povzroča težave, kajti pes lahko spozna in uvrsti na položaj, ki ga zavzema družinski član ali pa on sam, le po različnih kretnjah in posebnih pravicah. Znaki, ki so pomembni za psa, so pri tem za človeka pogosto popolnoma nepo­membni.

Mladostno obdobje

Po obdobju socializacije sledi mladost­na doba. Tedaj se pri psih zamenjajo zobje, in sicer med četrtim in šestim mesecem. Tudi v mladostnem obdobju so socialni stiki in igra pomembni za dobro počutje živali, čeprav ne puščajo več tako globokih vtisov. Mladostna doba traja do začetka spolne zrelosti. Pri samcu se ta pokaže s tem, da začne pri uriniranju dvigovati nogo - glede na prirojene lastnosti, socialno okolje in pasmo se to dogaja približno od petega meseca. Psice se prvič gonijo povprečno med sedmim in enajstim mesecem.

Obdobje odraslosti

Psi ne dosežejo socialne zrelosti s spolno zrelostjo, temveč šele veliko pozneje. Tudi pri tem imajo odločilno vlogo prirojene lastnosti, pasma in socialno okolje. To pomeni, da dosežejo nekateri psi socialno zrelost že pri letu in pol, drugi pa šele s tremi leti ali še pozneje.

Staranje

V povprečju lahko pri psih približno v starosti osmih let opazimo procese staranja. Pasme so nadvse raznovrst­ne, zato so tudi razlike pri tem zelo velike. Podobno kot ljudje se nekatere živali postarajo prej, druge pozneje, nekatere počasi in druge v trenutku. Tudi pri vedenju lahko z naraščajočo starostjo opazujemo spremembe, ki so včasih podobne tistim pri ljudeh. Star pes je manj prilagodljiv in pogosto navajen na svoj poseben dnevni ritem. Poleg tega ima veliko psov v starosti vse več težav. Potreba po igri se velikokrat ohrani do konca življenja. Isto velja za sposobnost učenja, čeprav je hitrost, s katero shranjujejo nove učne vtise, lahko manjša kot pri mladih živalih. Zato lahko z lahkimi vajami in igro izzovemo tudi starega psa.

Sporazumevanje in normalno vedenje

Zdaj je na svetu že več kot štiristo pasem psov, ki se ne razlikujejo samo po zunanji podobi, temveč tudi po vedenju. Zaradi te raznolikosti in mnogovrstnosti ne moremo določiti meril za »normalno vedenje psov«. Če hočemo dognati, kaj je normalno in kaj spada v območje težavnega vedenja ali pa govorimo celo o vedenjski motenosti, si moramo vedno najprej ogledati vedenje, značilno za pasmo, ki ji pripada pes. Zaradi svojih nagnjenj so nekatere pasme dovzetnejše za razvijanje natančno določenega težavnega vedenja. Iz tega podatka dobimo načelno najzanesljivejše napotke za preprečevanje. S skrbno izbiro pasme in njenih vedenjskih značilnosti ter z upoštevanjem poteka vzreje lahko pri čistokrvnih psih že pred nakupom ocenimo, kakšna nagnjenja lahko pričakujemo. Za zgled vzemimo tukaj kodra, ki je zdaj sicer predvsem družni pes ali celo damski psiček, prej pa so ga vzrejali in uporabljali za lov v vodi. Za tako vedenje ima še vedno ustrezno gensko zasnovo - predvsem je zelo navdušen nad vodo. Podobne značilne lastnosti in posebnosti, ki temeljijo na posebnih vzrejnih ciljih, se kažejo pri skoraj vseh pasmah. Pse so udomačili že pred več kot 12.000 leti, zato vedenja volka, praočeta psov, dandanes ne moremo več imeti za splošno veljavno merilo za »normalno« vedenje psov. Kljub temu pa lahko s tem, da si ogledamo volčje vedenje, razložimo še to ali ono posebnost pasjega vedenja. Dobro poznavanje pasje telesne govorice pomaga, da preprečimo nekatere oblike težavnega vedenja ali pa da pri že obstoječih težavah postavimo zanesljivo diagnozo. Sporazumevanje psov ne temelji le na govorici telesa, temveč tudi na izražanju z glasovi. V skupnem življenju s psom se lastnik ponavadi hitro nauči pravilno oceniti najpogostejše oglašanje svoje živali.