Učenje z opazovanjem
Mnoge načine vedenja si pes lahko ogleda pri drugem psu. To se začne že zelo zgodaj, ko psiček teka za materjo, ovohava stvari, ki jih ovohava tudi ona, ali pa hoče grizljati palico, ki si jo je ravno prisvojil eden od vrstnikov. Tudi pozneje se je še sposoben učiti z opazovanjem in včasih dobimo vtis, da se drugi pes, ki smo ga dobili pozneje, veliko hitreje uči stvari, namreč z opazovanjem in posnemanjem. Toda tudi če pes lahko z opazovanjem prevzame določene načine vedenja, ne more zgolj kot opazovalec naše vadbe, ki je namenjena drugemu psu, le-te povezati z ukazi, ki jih dajemo drugemu psu. Učenje z opazovanjem je sicer za njegov razvoj zelo pomembna sposobnost, ni pa ustrezna metoda za učenje določene vaje.
Klasično pogojevanje
Klasično pogojevanje je povezava nevtralnega dražljaja z refleksnim odzivom. To povezavo povzroči dražljaj, ki sproži refleks. Z večkratno, z nevtralnim dražljajem sočasno ponovitvijo tega refleksnega dejanja, jo lahko končno sproži tudi nevtralni dražljaj. Najbolj znan zgled klasičnega pogojevanja so psi Pavlova, ki so se sprva, ko so opazili skledo s hrano, začeli sliniti, kar je bil refleksni odziv. Nato so jim pokazali skledo s hrano, obenem pa kot nevtralni dražljaj vklopili metronom. Pozneje je že samo tiktakanje metronoma pri psih povzročilo slinjenje.
Instrumentalno pogojevanje
Pri instrumentalnem učenju, ki ga imenujemo tudi operantno učenje, bomo določeno dejanje okrepili z nagrado in tako povečali verjetnost, da bo pes v prihodnosti opravil prav to dejanje. Po uspešnem pogojevanju pes torej v pozitivnem smislu namenoma stori določeno dejanje, ker pričakuje nagrado, na primer piškot. Instrumentalno pogojevanje lahko poteka tudi v negativni obliki. Zaradi pogojevanja s kaznijo psi določenega dejanja iz strahu ne opravijo ali pa vsaj veliko redkeje, da bi se izognili ponovni kazni.
Pohvala in kazen
Kdor želi pri obravnavanju težavnega vedenja smiselno uporabiti pohvalo in kazen, se mora zavedati tegale: Psa nagradimo, da okrepimo določen način vedenja in ob pomoči pozitivnega odziva dosežemo, da se bo tako vedel večkrat. Psi se zelo dobro odzivajo na nagrade v obliki zalogajev hrane, igrač ali kratke igre, božanja, besedne pohvale ali pa preprosto samo povečane pozornosti. Obenem pa opustitev kazni in s tem izognitev neugodni izkušnji že samo po sebi pomeni nagrado. Da bi z nagrado čimbolj utrdili določeno vedenje, je nujno, da zaželeno dejanje v obdobju učenja vsakič takoj nagradimo. Ko pes zanesljivo dojame povezavo med ukazom in dejanjem, moramo pohvalo uporabljati manj redno, da tako še naprej utrjujemo povezavo. Vsebine besed psi ne morejo razumeti - niti pri pohvali niti pri kazni. Posebno »pomirjajoče govorjenje« psa samo bega in postavlja med njega in človeka nenehen vir nerazumevanja. V trenutkih hudega stresa boječemu psu radi govorimo laskave besede, da bi ga pomirili ali potolažili. Tak mehek in ljubeč glas pes narobe razume kot pohvalo in tako ustvari napačno povezavo: splača se, da se boji, saj je lastnik vendar potrdil njegovo vedenje in ga okrepil s pohvalo. Isto lahko velja tudi pri kazni (na primer, ko pes skače na nas). Tudi če ga za njegovo vedenje grajate, ne bo vedno pravilno dojel povezave. Povečano pozornost, ki je bo deležen pri grajanju, bo v nekaterih okoliščinah razumel bolj kot pohvalo kakor pa grajo. To se zgodi zato, ker psi - tako kot sicer tudi ljudje - sprejmejo negativno pozornost kot pohvalo, če ne dobijo dovolj pozitivne. Če pes skače na ljudi, imamo torej dve možnosti, da spremenimo to vedenje. Bodisi omogočite psu, da je deležen pozitivne pozornosti za zaželeno drugačno vedenje, bodisi mu odtegnete vsako pozornost in se sploh ne zmenite zanj. To zadnje pomeni zanj resnično kazen (primerjaj nasprotno pogojevanje, ekstinkcijo ali oslabitev, naskakovanje). Odločilen za uspeh vzgoje je ustrezen trenutek, ko psa pohvalimo (ali tudi pograjamo). Mnogi lastniki psov žal pogosto nevede naredijo napako, ko žival pohvalijo - in s tem potrdijo, da sprejemajo to vedenje - v napačnem trenutku. Tako vzgajajo svoje pse k nenatančnosti in s tem k neposlušnosti. Čas, v katerem psa pohvalimo ali kaznujemo za dejanje, ki ga je pravkar storil, ne sme biti daljši od sekunde. Poznejše ukrepanje poveže s povsem drugimi dejanji. Pri kaznovanju imate možnost na psa vplivati neposredno (v obliki besedne graje, telesne kazni ali zastraševalne taktike) ali pa posredno. Slednje je v mnogih okoliščinah učinkovitejša metoda, ker ostanete popolnoma v ozadju in pes ve, da se kazen nanaša na dejanje samo. To pomeni, da se bo pes temu v prihodnosti izogibal, tudi če vas ne bo zraven. Pri posrednem kaznovanju (poškropimo ga z vodno pištolo ali vržemo vanj lahko verigo za metanje) je pomembno, da ga sočasno ne grajamo, ker nas le v tem primeru ne bo prepoznal kot izvor kazni. S posrednimi kaznimi se tudi izognemo nevarnosti, da se pes začne bati lastnika zaradi neposrednega ukrepanja. Če se za psa ne zmenimo, pomeni to izredno učinkovito kazen, ker ga nič bolj ne pretrese kot osamitev. Pri tem moramo strogo paziti na to, da mu vso pozornost odtegnemo v odločilnem trenutku, torej natančno takrat, ko pes opravlja nezaželeno dejanje. Ni nujno, da to traja dlje časa. Prav nasprotno; takoj ko pes preneha nezaželeno ravnati, mu lahko dovolite, da opravi drugo, zaželeno dejanje, za katerega ga potem pohvalite in tako okrepite želeno vedenje. Motivacijo psa, da bi določeno vedenje kazal pogosteje ali bolj poredko, določata pohvala in kazen. Pohvale, torej vse stvari, ki se zdijo psu pozitivne, povečujejo njegovo motivacijo, da se vede natanko tako in je bil za to pohvaljen. Kazni pa učinkujejo nasprotno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar