Težave pri spolnem vedenju pri psu

Občasno se pojavijo v skupnem življenju s psom težave, ki so poveza­ne s spolnim vedenjem. V poglavju, ki sledi, bomo omenili najpogostejše tovrstne težave. 

Naskakovanje ljudi, predmetov, drugih živali

Nekateri psi od časa do časa naska­kujejo ljudi, druge živali ali predmete in se obnje drgnejo. To vedenje je veliko pogostejše pri samcih, vendar ga opažamo tudi pri psicah. Še poseb­no je nadležno, če psi naskakujejo ljudi.

Vzrok za tako vedenje večinoma ni samozadovoljevanje, na kar bi najprej pomislili, ampak ima svoj vedenjski izvor čisto drugje. Naskakovanje brez prvotne spolne namere, torej če se pes ne vzpenja na psico, ki se goni, temveč na kak drug predmet ali osebo, ali pa če se tako vede psica, spada na področje rangiranja. Naskakovanje pomeni dominantno kretnjo. Stvari pa so drugačne, če pes naska­kuje predmete, ljudi ali tudi druge živali in se pri tem samozadovoljuje. Vendar je to vedenje bistveno redkej­še. Vidimo ga pri nekastriranih in tudi - čeprav veliko poredkeje - pri kastriranih živalih. Med psi, ki se samozadovoljujejo, je posebno velik delež negotovih ali boječih psov in takšnih, ki so pod stresom. Poleg pravega samozadovoljevanja je lahko pri psih, ki so bili vzgajani izolirano, naskakovanje znamenje napačno izražene spolnosti. V večini primerov se želja po     naska­kovanju, ne glede na vzrok, dodatno okrepi zaradi vedenja lastnikov, ki psa nedosledno kaznujejo ali pa ga k takemu ravnanju celo spodbujajo in pes to vedenje morebiti uporablja kot sredstvo, da je deležen več pozornosti.

Naskakovanje je vedenjska oblika, ki jo med igro pogosto kažejo že mladiči med seboj. Vendar v tem primeru ne izhaja iz spolnega, temveč iz socialnega vedenja. Načeloma je samozadovolje­vanje normalno vedenje, ki ga kaže veliko sesalcev. Če odmislimo zadovo­ljitev poželenja, pomaga tudi v stresnih okoliščinah. To pojasnuje, zakaj je tu prav delež negotovih psov tako velik. Ne smemo se čuditi, če tudi kastriran pes pri samozadovoljevanju ejakulira; čeprav zaradi kastracije ni sposoben za oploditev, do določene stopnje ohrani sposobnost za ustvarjanje semenske tekočine. Pri kastriranih psih vsebuje ejakulat samo to tekočino, ne pa semenčic.

Ob številnih stikih z drugimi psi med obdobjem socializacije se pes nauči normalnega, za svojo vrsto značilnega vedenja. Za nemoten odnos med človekom in psom je poleg dobre vodljivosti pomembna zgodnja in dosledna vzgoja, ki temelji na pohvali. To je tudi najboljši preventivni ukrep pri motenem spolnem vedenju psa.

V primerih, ki so povezani z rangi­ranjern, lahko psu preprečite takšno vedenje tako, da vstanete in odidete. Ta ukrep je učinkovit in hkrati nenevaren. Uporabimo ga lahko tudi pri psu, ki je bil v drugih primerih že napadalen do družine, saj se pri tem ni treba z njim neposredno spopasti. Tudi posredno kaznovanje, recimo poškropitev z vodo, je smiselno in uporabi ga lahko kdorkoli, ki vedenje opazi. Z metodo nasprotnega pogojevanja lahko dosežete, da se bo pes naučil namesto naskakovanja vesti drugače, zaželeno. Tako dosežete poleg bist­venega izboljšanja težavnega vedenja še boljšo poslušnost. Vzporedno s posebnimi ukrepi proti nezaželenemu vedenju moramo premisliti o obstoječem odnosu med vami in psom ter ga spremeniti. S tem namenom lahko sestavite primeren program vadbe, ki ne bo samo odpravil težave, temveč bo olajšal tudi skupno življenje s psom v celoti. Če je treba, vprašajte za nasvet veterinarja, ki lahko po svoji presoji psu z zdravili pomaga, da bo bolj sproščen in s tem bolj dojemljiv za odpravljanje te težave. Pri spolno napačno usmerjenem psu se splača poskusiti in mu vzbuditi zanimanje za svojo vrsto, tako da ga spravite skupaj s psico, ki se goni - čeprav je ta poskus v večini primerov neuspešen.

Preprečevanje skakanja na ljudi

Skakanje na ljudi je izjemno razburljivo. Pes je tako deležen dotikov, prijaznih besed in morda celo priboljška. Ker veste, da kuža ne bo več smel skakati na vas, ko bo večji in močnejši, mu vsake toliko časa rečete 'ne' ali 'dol' in ga kaznujete. Spet drugič skakanje povsem prezrete. Veste, kaj? Po čistem naključju ste odkrili najučinkovitejši in najuspešnejši način šolanja psov: občasno nagrajevanje. To je igra na srečo, kjer pes včasih zadane glavni dobitek. Tako zlahka ustvarite psa, ki je odvisen od skakanja po ljudeh. V nadaljevanju preberite, kako se temu izognete.

Preprečevanje je preprosto. Temelji na poznavanju ukaza 'sedi'. Kuža se mora usesti pred obrokom in igro ter preden mu naklonite pozornost. Ko pes sedi, ne more skakati. Ko pri vhodu pozvonijo obiskovalci, naj se kuža usede. Ko na sprehodu želijo sprehajalci spoznati prikupno kepico, naj se pridno usede. Zanimivo je, da boste to vajo težje naučili družino in tujce kot psa.

Na ljudi pogosteje skačejo živahni in družabni psi kot nesamozavestni posamezniki. Živahni psi imajo radi pozornost, čeprav je negativna ("Dol z mene!"). Ker je skakanje zelo nagrajujoče vedenje, morate nanj gledati kot na odvisnost lažje je preprečiti kot zdraviti. Ljudje bodo rekli, da jih skakanje ne moti. Takim recite 'nisi priden' in jim razložite, da je skakanje sicer prisrčno, a tega veliko ljudi ne mara. Če ne boste dosledni pri šolanju, boste imeli psa, ki gre veliko ljudem na živce, predvsem tistim, ki že tako niso navdušeni nad kosmatinci.

Psa boste lažje pripravili do sedenja, če ga boste vsi (vi, družina, sosedje in tujci) od začetka pozdravljali iz zravnanega položaja. Ko pes mirno sedi, se sklonite in mu dajte priboljšek. Božanje in igranje prideta na vrsto šele, ko kuža zanesljivo sedi in ne skoči. Ko se igrate s psom, pokleknite, da bo kuža vedel, kdaj se lahko vede kot mladiček in kdaj je čas za božanje in igro. Če je kuža preveč živahen, ga privežite na kratek hišni povodec. Ko začne skakati, pohodite povodec, da se kuža umiri. Ko ima vse štiri tačke na tleh in mirno sedi, ga pohvalite. Posvojen odrasel pes naj bo doma in na sprehodu vedno na dolgem povodcu, dokler ne ugotovite, ali skače na ljudi. Če to počne, preprečujte vedenje s povodcem.

Odnos z vaditeljem

Cilj kakršnekoli oblike šolanja je izboljšati odnos med novim psom in družino. Od tega imajo korist tudi vaši sosedje, saj ugotovijo, da je poslušen in zanesljiv pes vrednota, ne breme. Vsak dober vaditelj zna hitro vzpo­staviti dober odnos s psom. Težje, a pomembnejše, je vzpostaviti dober odnos z vami, saj morata složno sodelovati. Če ste posvojili odraslega psa, poiščite vaditelja za šolanje poslušnosti ali strokovnjaka za vedenjske težave. Če imate dovolj denarja, kupite zasebne ure šolanja. Tako lahko vaditelj hitro odkrije morebitne težave in naredi učni načrt, ki ustreza vašim potrebam. Po zasebnih urah ste pripravljeni na cenejši, a enako pomemben tečaj šolanja v krajevnem društvu. Šolanje poslušnosti je skoraj vedno najbolje izvajati v resničnih položajih med drugimi psi. Če imate mladička, je moj nasvet preprost: vpišite se v pasjo malo šolo, ki traja nekaj tednov.

Pasja mala šola

Pasjo malo šolo je vredno obiskovati že zato ker je zabavno, poleg tega pa je za kužka razburljivo in polno čudovitih naukov. To je družabno okolje, kjer kuža lahko razvije veliko socialnih spretnosti. V nadzorovanem okolju,kjer ga nič ne ogroža,se nauči vesti do drugih psov in ljudi vseh starosti. Prav osupljivo je, s kakšno hitrostjo se mladički učijo. Zadržani in plašni postanejo samozavestnejši,razbojniki pa se naučijo bolj umirjene igre in nežnega vedenja.Najboljši tečaji združujejo socializacijo in osnovno poslušnost. Vsi mladički in njihovi človeški spremljevalci se naučijo poslušati in prezreti moteče dejavnike, poleg tega pa spoznajo osnove čakanja,odpoklica,usedanja in leganja na ukaz. Vodniki se naučijo, kako pride do vedenjskih težav in kako jih premagati.

Izbira tečaja

Na žalost ni zahtev, ki bi določale, da morajo vaditelji pasjih tečajev znati izšolati psa v poslušnega spremljevalca. Kdorkoli lahko natisne nekaj vizitk, najame prostor in se izdaja za pasjega vaditelja. Vsak pes pa potrebuje individualen pristop k šolanju. Z nesamozavestnimi psi je treba delati nežno, zelo samozavestni psi pa bolje sodelujejo z vodnikom s trdno voljo in močnim značajem. Razmislite, ali so za vas in vašega psa primernejše zasebne ure ali skupinski tečaji, in se pri veterinarju ali Kinološki zvezi pozanimajte o primernih društvih. Izberite vaditelja, ki dela po načelu pozitivne motivacije in je član Kinološke zveze Slovenije; saj se mora tako ravnati po njenem etičnem kodeksu, proti njemu pa se lahko tudi uradno pritožite.

Dobri in slabi učitelji

Kužki radi obiskujejo dobre tečaje, kjer se učijo z igro in hrano, kjer je dovolj časa za umirjeno učenje, pa tudi za divjo igro. Dobri vaditelji samozavestno izvajajo svoj način dela, napredek psov pa je očiten. V slabih tečajih vas učijo šolanja s strahom in bolečino. Psa si podrejate z zategovanjem povodca, stresate ga, da mu pokažete, kdo je glavni, in prevračate na hrbet. Take metode na srečo uporabljajo le še najslabši vaditelji.

Ne glede na to, ali iščete vaditelja za mladička ali odraslega psa, se o dobrem društvu pozanimajte pri veterinarju ali drugih pasjih skrbnikih. 

Preden se vpišete v priporočeni tečaj, ga obiščite in si odgovorite na naslednja vprašanja:

• Ali ima vaditelj licenco in je zavarovan?

• Ali je videti, da ima vaditelj res rad pse?

• Ali uči na način pozitivne motivacije, brez strahu in kazni?

• Ali so tečajniki videti zadovoljni? So psi pod nadzorom?

• Ali je dovolj vaditeljev glede na število tečajnikov?

• Ali so navodila in nasveti razumljivi?

 Ali tečajniki dobijo pisna navodila za domov?

• Ali vaditelj prilagaja pristop različnim pasjim značajem?

• Ali vaditelj kdaj omeni izpita za psa spremljevalca A in B-BH? Ali tečajnike spodbuja k njemu?

Vsi odgovori morajo biti pritrdilni. Dober vaditelj ne označi nobene pasme ali mešanca za nezmožnega šolanja ali agresivnega. Če ne želi delati z določeno pasmo, naj vas napoti v društvo, kjer vas bodo sprejeli. Pogovorite se s tečajniki in ne nasedajte neresničnim obljubam. Ne vpišite se v tečaj, če niste povsem prepričani. Če Vam način dela v tem tečaju ni všeč, poiščite drugo društvo ali vaditelja.

V številnih tečajih vas učijo, kako psa šolati s pomočjo klikerja. Kliker je pripomoček, ki klikne, ko ga stisnete. Njegov zvok je označevalec. Za psa je to sprva le nepomemben zvok, ki ga kmalu poveže z nagrado, kot je hrana ali igra. Učenje s klikerjem je prvovrsten način za šolanje psa, vendar morate biti zelo pazljivi pri lovljenju pravega trenutka. To je zelo pomembno, zato naj vam uporabo najprej pokaže vaditelj, lahko pa na spletu poiščete primerna navodila .

Na skupinskih urah lahko vidite kako delajo drugi in ugotovite da nimate določenih težav le vi, temveč se s takimi in podobnimi preglavicami soočajo tudi drugi. Če ste popoln začetnik in imate neskončno število vprašanj, pa je dobro, da kupite nekaj zasebnih ur. Vsekakor je še vedno priporočljivo, da obiskujere tudi skupinski tečaj. Na zasebnih urah boste lažje odpravili vedenjske težave. Če posvojite odraslega psa, boste lažje odkrili njegove težave in ugotovili, kako jih odpraviti. Učinkoviteje jih boste odpravljali na skupinskih urah.

Težave z mladičkom

V prvih mesecih se skrbnik in pes učita z izkušnjami, obstajajo pa tri pogoste težave, ki lahko postanejo trajne, če jih ne odpravimo dovolj zgodaj. Veliko mladičkov urinira, ko jih pozdravimo. Če se to zgodi le zaradi razburjenja, je pojav začasen, če pa pes ostane nesamozavesten, je težava resnejša. Vožnja z avtomobilom je sestavni del življenja, ki ga nekateri psi doživljajo tako redkokdaj, da jim je slabo ali so preveč razburjeni. Tretja pogosta težava pa je, da ob primerni priložnosti pes poje svoje ali druge iztrebke. Vse naštete nevšečnosti lahko preprečimo ali odpravimo.Moker pozdrav

Do uriniranja zaradi razburjenja pride, ker mlade mišice zapiralke še niso dovolj močne, da bi zadržale urin v mehurju, ko se kuža razburi. Ko vas mladiček pozdravi ali se z vami igra, lahko za sabo pusti lužico. To je začasna težava, ki jo kužki prerastejo, saj njihove mišice postanejo močnejše. Nehoteno uriniranje je popolnoma druga stvar. Psi so razvili vedenja, s katerimi zmanjšujejo nasilje v svojih vrstah. Če se podrejeni kuža želi izogniti telesnemu napadu, se lahko plazi, prevali na hrbet, urinira ali pa naredi vse našteto. Če vas pes pozdravi z nehotenim uriniranjem, vam želi pokazati, da je manjvreden, vi pa ste nad njim.

Družinski člani, obiskovalci in tujci so v očeh mladička vedno zelo veliki in strašni, njim pa se zdi kuža tako ljubek, da kar naprej strmijo vanj, predvsem v njegove čudovite oči. Ko ga želijo pobožati ali popestovati, se sklonijo nadenj. Morda ga celo pobožajo po glavi ali plečih. Nesamozavesten mladiček taka dejanja razume kot izzivanje dominantnega bitja, zato se bo odzval s primernim podrejenim vedenjem, kot je uriniranje. Izogibajte se položajem, ki sprožijo mokre pozdrave. Ko se vrnete domov, se ne menite za psa. Izogibajte se očesnemu stiku. Nikakor se ne smete skloniti nadenj. Če nadzoruje mehur, zamomljajte nekaj besed, da sliši vaš glas, a še vedno ne vzpostavite očesnega stika. Če kuža ostane suh, mu dajte priboljšek, ker ne urinira. S fiziološkega stališča psi zelo težko jedo in urinirajo hkrati, zato se hrana lahko primerja z uriniranjem. Ko na obisk pridejo gostje, jih prosite, da se vedejo, kot da kuža ne obstaja. Če se vaš kuža hitro razburi, ga postavite v igralnico ali drugo ogrado.

Kužka že prvi teden, ko je pri vas, navadite na vožnjo z avtomobilom. Najbolj priporočljivo je, da ga vozite v boksu na zadnjih sedežih. Ko začnete šolanje poslušnosti, izvajajte vaje tudi v parki­ranem avtomobilu, tako da se pes usede ali uleže na ukaz. Če je psu med vožnjo slabo, naj najprej sedi v stoječem avtomobilu, motor pa naj bo ugasnjen. Vklopite radio in nagradite psa s hrano ali igračko, ker ne sope od živčnosti in ne kaže znakov slabosti. Ko je kuža v avtomobilu miren, najprej vžgite motor. Na naslednji stopnji zapeljite s parkirnega prostora in takoj nazaj. Kmalu lahko prevozite manjšo razdaljo in se čez nekaj časa vozite tudi dlje. Če je psu zelo slabo, se pogovorite z veterinarjem, ki vam bo mogoče dal zdravilo prosti slabosti.

Sedi in prostor

Vaš kuža je znal čakati, stati, priti do človeka, se usesti, uleči in ostati na mestu, še preden sta se sploh spoznala. Šolanje je le način, kako psa naučiti, da vsa ta naravna vedenja izvaja na ukaz. Vaje sedi, prostor in stoj so le različice enega vedenja. Pazljivo izbirajte besede in način učenja. Sedi pomeni le sedi, stoj je stoj, prostor pa nič drugega kot prostor. Če boste od psa zahtevali 'dol prostor', ga boste le zmedli.

Ukaz "sedi"

Kuža mora biti najprej pozoren na vas - povoha naj priboljšek, ki ga držite s palcem in kazalcem, in ga malo poliže. Ko je kuža pozoren na vašo roko, jo dvignite in prestavite nad njegovo glavo. Z nosom in očmi bo sledil priboljšku. Ker ne bo želel izgubiti hrane iz zornega kota, se bo začel počasi usedati, takrat pa recite 'sedi'. Ko je zadnjica povsem na tleh, ga nagradite s priboljškom in določeno pohvalo, kot je 'priden, sedi'. Ko je vaja končana, ne stojte tam kot lipov bog, temveč izrecite sprostitveni ukaz in se nekoliko poigrajte s psom, nato pa vajo ponovite.

Ukaz "prostor"

Ko kuža sedi, morata biti oba obrnjena v isto smer. Roko s priboljškom pomikajte navzdol med njegovi tački in nato nekoliko proti sebi. To storite počasi, da pes lahko sledi. Ko začne legati, da bi se s smrčkom še vedno lahko dotikal priboljška, izrecite ukaz 'prostor'. Ko ima komolca na tleh, ga nagradite s hrano in določeno pohvalo, kot je 'priden, prostor'. Izrecite sprostitveni ukaz, se poigrajte in ponovite vajo. Postopoma podaljšujte čas sedenja ali ležanja. Nekateri psi lažje izpolnijo ukaz, če sedite na tleh ob njih, saj so tako samozavestnejši. Psu ukažite 'sedi' ali 'prostor', ko mu pripravljate hrano, ko je v bližini otrok ali starejša oseba oziroma lomljivi predmeti.

Ukaz "stoj"

Tega ukaza bo vesel vaš veterinar ali pasji frizer. Kuža naj sedi, vi pa bodite ob njem. Roko s priboljškom premaknite od njegovega smrčka naprej v ravni liniji. Kuža mora le prestaviti svoje težišče naprej in vstati. Ne sme pa hoditi, zato lahko pred njegova kolena postavite drugo roko, da preprečite premikanje naprej. Ko kuža začne vstajati, ukažite 'stoj', nato pa ga nagradite s hrano in pohvalo.

Ukaza: čakaj in ostani

Med ukazoma 'čakaj' in 'ostani' je majhna razlika. 'Čakaj' pomeni, da se pes ustavi tam, kjer je. Ta ukaz uporabljajte med hojo - pred vrati ali na robu pločnika, ko opazite nevarnost, pes pa mirno koraka naprej. Pes se bo naučil ustaviti ne glede na to, kaj dela, kje je in v kakšnem položaju je. 'Ostani' je nekakšna pogodba, ki jo skleneta s psom - za kratek čas ga boste zapustili, a se boste vrnili. Učenje ukaza 'ostani' zahteva, tako kot ukazi sedi, prostor in stoj, veliko ponovitev in nagrajevanja, saj se mora pes naučiti ostati v določenem položaju, dokler ne zasliši sprostitvenega ukaza.

Ukaz "čakaj"

V večini vaj psa učimo, da je zraven nas in da pride k nam, ko ga pokllčemo. Ukaza 'čakaj' in 'ostani' pa sta drugačna, saj od psa zahtevata, da čaka skupaj z nami ali da ostane povsem sam. Čakanje je zelo dragocen ukaz. Na robu pločnika bo pes manj verjetno skočil nevarnosti naproti. Ko odprete vrata avtomobila, mu s tem ukazom preprečite, da bi skočil ven na prometno ulico. Psa naučite, da počaka, vedno ko ga na sprehodu spustite s povodca. Z upoštevanjem ukaza se bo naučil, da ste vi glavni. Ko psu ni treba več čakati, mu morate dati določen sprostitveni ukaz ali drug ukaz, čeprav je to le 'pojdi se igrat'.

Ukaz "ostani"

Če želite, da pes izpolni ukaz 'ostani', mu morate pokazati, da se boste vrnili. Čakanje na enem mestu je lahko težavno za nesamozavestnega psa, ki vas nenehno potrebuje ob sebi, za divjega mladička, ki želi biti na vseh krajih hkrati, in za pse, ki bi radi mislili namesto vas. Ko se vrnete, psa spustite s sprostitve­nim ukazom, počepnite in se z njim poigrajte. Ko pes zanesljivo ostane na mestu, vajo stopnjujte tako, da mora čakati povsod, kjer mu ukažete.

Priboljški so za pse, ki so obsedeni s hrano, najbrž preveč mamljivi, da bi jih lahko uporabili za nagrado pri teh vajah. Nagrada je tako privlačna, da požrešnež ne bo mogel izpolniti ukaza 'čakaj' ali 'ostani', ker ga bo preveč mikal dišeči košček hrane. V takem primeru ne uporabljajte najokusnejših priboljškov, temveč le tiste, ki jih kuža ne ceni preveč. Za nekatere pse, ki pa so v manjšini, je treba na začetku učenja uporabiti igračo namesto hrane. Ne pozabite, da morate ne glede na obliko nagrade in morebitne težave vedno imeti vesel glas.

Na začetku šolanja je za psa vse, kar mu rečete, žlobudranje, zato bodite prijazni in uporabljajte le dosledno žlobudranje. Odločite se za točno določene besede, ki jih boste med šolanjem vsi uporabljali. Nato naredite seznam besed in ukazov, ga obesite doma in za vsakega družinskega člana naredite lastno kopijo, da jo bo imel vedno pri sebi. Pes bo vaje mogoče narobe izvajal. To se lahko zgodi, če vas bo narobe razumel ali če se bo hotel norčevati in bo vse skupaj spreobrnil v igro. Besedo 'ne' uporabljam le za resne prekrške, sicer pa raje uporabim besedo 'narobe'. Izgovorim jo s preprostim glasom, ko se kuža prevali na hrbet ali se želi igrati. Če to stori tudi vaš kuža, recite 'narobe', stopite k njemu, ga spodbudite, da se postavi na noge, nato pa začnite znova.

Primer zaporednih ukazov je, ko nekemu ukazu sledi 'sem', 'sedi', 'prostor' ali sprostitvena beseda, kot sta 'O. K.' in 'prost si'. Pes se zdaj uči že zaporednih ukazov, iz katerih je v osnovi sestavljena že sama igra, ki združuje priučena vedenja: čakanje, da vržete igračka, tek za igračka, pobiranje, prinašanje in spuščanje.

Spodbujanje primernega vedenja

Domov ste prinesli novega psa. Dodelili ste mu njegov prostor in pravilno uporabljate hrano in votle igrače za žvečenje. Vaša družina je sijajna - vsi se strinjate glede igranja in učenja sobne čistoče. Pa kaj še! Osnovno šolanje je logično in preprosto, družinsko življenje pa ni tako urejeno. Vsak v družini, tudi vi, lahko naredi napako in psa nehote nauči prav nasprotnega vedenja, kot ga želi. To je popolnoma normalno, napake pa lahko zmanjšate in popravite, če razumete osnovna pravila učenja.

Psi se nenehno učijo

Pasje vedenje se oblikuje z izkušnjami. Kadar pes doživi nekaj prijetnega, se določeno vedenje utrdi. Pes se vse življenje uči iz aktivnih in pasivnih izkušenj. Pasivne izkušnje se nenehno dogajajo. Pes se iz njih uči, vi pa jih lahko nadzorujete tako, da nadzorujete okolje, v katerem živi. Ne vdajte se in ne zmanjšajte nadzora. Igralnico uporabljajte, vedno ko ni nikogar, ki bi opazoval psa. Aktivne izkušnje ustvarjate vi v kratkih minutah, ki jih vsak dan namenite za učenje poslušnosti. Takrat pokažete kužku, kako zabavno se je odzvati na odpoklic, se usesti in počakati, zabavno pa je tudi, ko ne skače na ljudi in ne grize njihovih rok ali pohištva.

Nagradite dobro vedenje, ne slabo

Nagrada je lahko vse, kar ima pes rad. Nekatere nagrade, predvsem slastni priboljški, so veliko močnejše kot sta prijazna beseda in pozornost. Hrana,igrače, druženje z ljudmi ki jih ima pes rad, božanje in trepljanje, barva glasu, določene besede, vaša obrazna mimika in sprehod so nagrade, ki jih vsak dan lahko uporabljate za potrditev vedenja. Obstaja pa še ena močna nagrada, ki potrjuje vedenje in na katero zlahka pozabimo. To je pobeg pred neprijetnim.Če se pes na primer boji rolkarja in pobegne pred njim, se po pobegu bolje počuti. Tako dobi nagrado za bežanje.Za učenje uporabljajte močne pozitivne nagrade, predvsem hrano in igrače, in združujte s šibkejšimi nagradami, kot sta vaš glas in dotik. Ko pes osvoji in utrdi vedenje, lahko uporabljate samo še glas. Pazite se negativnih nagrad. Vsak od nas nehote nagradi določeno vedenje psa, kar pozneje obžalujemo. Nobeno vedenje pa ni dokončno. Vsako lahko spremenimo, vendar je lažje ustvariti neko vedenje, kot odpraviti ustaljeno in namesto tega ustvariti novo.

Ljubeč odnos je najpomembnejši

Bistvo zabavnega, ustvarjalnega in uspešnega šolanja je zaupljiv odnos, ki ga ustvarite z novim psom. Če je odnos dober, je učenje tako logično in preprosto kot poštevanka. Če pa se jezite, jezo sproščate na psu in se zatekate h kaznovanju, boste ustvarili le štirinožca, ki vas uboga iz strahu in ne iz želje, da bi vam ustregel. Ni dovolj le, da se pes ne boji vaše bližine, dotika in trepljanja - za vse to bi si moral neprestano marljivo prizadevati. Prav zdaj z novim psom gradite vajin odnos. Če ste posvojili odraslega psa, na začetku še ni popolnoma prepričan o vaši dobronamernosti, zato potrebuje nekaj časa, da pozabi pretekle slabe odnose. To je značilno predvsem za pse iz zavetišča. Ne izzivajte konfliktnih razmer, po drugi strani pa ne bodite z njim prav ponižno in zmedeno previdni. Nikoli ga ne silite k močnemu očesnemu stiku, saj ga boste po nepotrebnem prestrašili, pes pa bo vedenjsko nazadoval. Če ste slabe volje, preskočite učenje, da se ne boste izživljali nad psom.

Opazujte pasjo govorico telesa

Če si narobe razlagate pasjo govorico telesa, lahko hitro naredite napako pri šolanju. Večina ljudi prepozna očitne znake strahu, vznemirjenosti in podreditve: obupan pogled in nazaj zategnjena ušesa, spodvit rep, prevalitev na hrbet, nehoteno uriniranje. Zelo pomembni pa so tudi manj očitni znaki, kot so sopenje, zehanje, oblizovanje in preprosto odvračanje pogleda. Mahajoč rep ne pomeni vedno vesele pozornosti, temveč tudi vznemirjenost in prestrašenost. Če med učenjem pri psu opazite vsaj enega od znakov, je zanj položaj stresen. Zaključite učno uro in mu drugo zaposlitev. Stres se prepleta z učenjem. Ugotovite, kateri del šolanja ali kateri položaj povzroča stres, in se temu izogibajte ali nikoli več ne ponovite dražljaja, ki je pripeljal do stresa.

Nagrada naj bo pomembna

Ugotovite, katera nagrada je psu najljubša, a mu je nikar ne dajajte kar zastonj. Vsako si mora resnično zaslužiti. Najmočnejša nagrada je pogosto hrana, a ne vedno. Na zalogi imejte vedno izbor priboljškov,ki so razvrščeni po stopnji okusnosti in za vsako vrsto učenja izberite ustrezno hrano. Koščki sušenih jeter so ponavadi na prvem mestu, tja pa pogosto spadajo tudi koščki sira in svežega ali sušenega piščanca, jagnjetine ali govedine. Za neješče pse je žogica ali piskajoča igračka najboljša nagrada. Terierji bodo nad njo povsem navdušeni. Tudi igra vlečenja je lahko odlična za nekatere. Ne precenjujte moči svoje pohvale, saj bo malokateri pes delal le na podlagi odobravanja. Vaše zadovoljstvo je sekundarna nagrada. Na prvem mestu sta hrana in igra.

Oprema za osnovno šolanje

Vse potrebne pripomočke ste seveda že kupili, a ob vsakem obisku pasjih trgovin opazite veliko novih in priročnih predmetov, s katerimi je zagotovljen takojšnji uspeh. Pri šolanju psov pa uspeh nikoli ne pride kar takoj. Večina takih pripomočkov deluje na podlagi strahu ali bolečine, česar pri učenju ne potrebujete. V izrednih razmerah (ko gre pogosto za življenje ali smrt) jih lahko uporabljajo le izkušeni vaditelji, ki dobro vedo, kdaj in kako jih uporabiti. Kupiti morate le dolg povodec.To je 10-metrska najlonska vrv, ki ima na eni strani karabin, na drugi pa velik vozel, ki preprečuje, da bi pes ušel, ko pohodite povodec. Dokler pes ni zanesljivo poslušen pri odpoklicu ali čakanju na ukaz, naj bo pripet na dolgem povodcu, da ga takoj lahko spravite s pohištva in zaustavite na vrhu stopnic ali pred vhodom.

Pripomočki za nego

Če želite, da se pes navadi krtačenja, to počnite vsak dan, čeprav njegov kožuh zahteva nego le enkrat tedensko. Krtačite ga na različnih krajih - zunaj in doma. Za nego kratkodlakega psa potrebujete le rokavico ali ščetinasto krtačo, za dolgodlakega pa morate kupiti glavnik in kovinsko krtačo z ostrimi zobci za odstranjevanje vozlov. Večina psov se rada prepusti negovanju z gumijasto krtačo, ki odstranjuje odmrlo dlako in spodbuja prekrvitev kože. Za striženje dlake uporabljajte le škarje s topimi konicami. Če pes potrebuje pogosto krtačenje ali celo striženje, naj vam z nasveti pomaga profesionalni pasji frizer.

Modni dodatki

Da, za psa lahko kupite naočnike, kapo s ščitnikom in pulover priznanega oblikovalca, plašč iz umetnega krzna in nešteto modnih dodatkov, a se morate najprej vprašati, za koga to kupujete. Vaš pes nima pravice do odločanja. Ali ste popolnoma prepričani, da je z jelenovimi rogovi in sončnimi očali srečen? V nekaterih razmerah so oblačila nujna: dežni in zimski plašček za slabo odlakane pse, odsevni plašček za nočne sprehode in copatki za pse, ki si pogosto poškodujejo tačke na ostri, vroči ali mrzli površini. 

Vlečenje za obleko ter grizenje rok in nog pri psu

To, da pes vleče za obleko in bolj ali manj nežno grize roke ali noge, se dogaja posebno pogosto pri po­zdravljanju. To vedenje pa je lahko tudi čudovita prisila psov, da pes pri družinskih članih pritegne več pozor­nosti.

Kot smo že omenili, se mladiči pri pozdravljanju usmerijo na človekov obraz natanko tako kot delajo tudi pri psih, ko jim hočejo polizati ustne kotičke. Zelo hitro pa odkrijejo, da se tega pozdrava branimo z rokami, ker ne želimo, da nam pes poliže obraz. Zato nekateri mladi psi vlečejo za obleko in bolj ali manj nežno z gob­cem zagrabijo roko in jo grizljajo. Žal pri mladičih to vedenje ponavadi mirno prenašamo in ga celo krepimo s tem, da jih še pobožarno. Če psička potem še naprej božate, čeprav ste hoteli pravzaprav začeti s svojimi opravili, in pes še vedno ne spusti roke, vi pa mu ne pokažete, da tega ne sme, boste prav kmalu vzgojili majhnega mučitelja. Nauči se, da lahko to dejanje pozneje uporablja za to, da pritegne več pozornosti. Najkasneje takrat, ko bo pes odrasel, boste spoznali, da to vedenje sploh ni več ljubko in zabavno. Ta razvada psov pa je lahko tudi izraz sočasne težave z rangiranjem.

Težava se ne bo razvila, če boste pravilno ukrepali že pri mladičih. Čeprav vas sprva to vedenje ne moti preveč, morate že od začetka paziti, da jim ne namenite nobene pozorno­sti, če vas vlečejo za obleko ali grizljajo po rokah.

Najučinkoviteje ukrepamo, če se za psa takoj, ko pokaže tako vedenje, za nekaj trenutkov sploh ne zmenimo in ga zapustimo. Brez besed se obrnite stran in se ukvarjajte s čim drugim, dokler pes sam od sebe ne preneha z nezaželenim vedenjem. Če ne zmorete psa dosledno ignorirati, lahko dosežete želeno vedenje tudi z nasprotnim pogojevanjem. 

Varovanje predmetov pri psu

V skupnem življenju človeka in psa se sorazmerno pogosto pojavi težava z varovanjem predmetov. Z bolj ali manj samozavestnim grozečim vede­njem, renčanjem ali hlastanjem nekate­ri psi branijo predmete in uprizarjajo navidezne napade ali pa celo zares ugriznejo, če jim poskušamo predmet vzeti. Posebno pogosto se kaže to vedenje, kadar gre za igrače, kosti za glodanje, boljše prostore za ležanje ali spanje, lahko pa tudi za posodo za hrano. Načelno pa poleg omenjenih med njimi ni predmeta, ki ga pes ne bi bil pripravljen tudi braniti. Neredko so to stvari, ki jih je pes vzel lastniku, recimo nogavico, čevelj, časopis in podobno. Nekateri psi potem lastniku kot v igri položijo predmet pred noge, ko pa ga hoče pobrati, ga spet zgrabijo in si ga ne pustijo vzeti.

Vedenje je pogosto tesno povezano s težavo rangiranja ali teritorialno napadalnost jo, posebno še takrat, ko se pes vede tudi na druge načine, opisane v ustreznem poglavju. Neredko so to psi, ki so radi vsiljivi; tako se vedejo, da bi pritegnili pozornost. Večinoma lastnik to vedenje nekaj časa oprošča in ga prenaša. Izgovor, da pes pač varuje tisto, kar mu pri­pada, in podobni zgolj opravičujejo neprijetno vedenje. Pomirjevalno govorjenje, namenjeno psu: »Bobi, je že dobro, saj ti ne bom nič vzel,« pogosto samo še krepi takšno vedenje. Popolnoma drugače pa je, če je bil pes izšolan za varovanje. To le redko­kdaj povzroči težave, ker se da v večini primerov nadzorovati.

Dosledna vadba poslušnosti, ki temelji na pohvali, precej pomaga preprečiti to težavo. Pri tem so zelo pomem­bni ukazi SEM, SEDI, PROSTOR, OSTANI in SPUSTI. Tako bo življenje s psom veliko preprostejše in pes se bo veselil, če ve, da bo za pravilno izpolnjen ukaz dobil primerno nagrado.

Kadar pes pretirano varuje stvari, ga lahko vedno zamotite z zvijačo in ga napeljete na drugo dejanje, ki ga ne more povezati z varovanjem. Tako boste postopno dobivali vedno več nadzora nad psom. Pomagate si lahko s priboljškom, ki ga psu ponudite nekoliko proč od predmeta, ki ga varuje. Ali pa ga od tega predmeta zvabite z ukazom, ki ga dobro obvlada. Zelo učinkovito je, če pozvonite pri vratih in s tem pritegnete njegovo pozornost. Ko priteče k vratom, lahko tam z njim naredite kratko vajo poslušnosti in ga pohvalite za dobro vedenje. Medtem lahko nekdo drug brez nevarnosti odstrani varovani predmet. Psom, ki so nagnjeni k temu, da varujejo stvari, ne pustimo na voljo igrač ali kosti za glodanje, kajti v vseh teh predmetih se skriva povod za morebitni spor. Poleg tega jim tudi ne smete dovoliti, da bi obdržali stvari, ki so jih pridobili med igro. Na koncu vsake igre jim je treba igrače spet vzeti. Če za to še ne obvladajo nobenega posebnega ukaza, boste najboljšo povezavo dosegli s tem, da boste stvar zamenjali za okusen priboljšek. Vsekakor moramo pse, ki so nagnjeni k temu, da stvari čuvajo pred svojim lastnikom, šolati s primerno vadbo poslušnosti, ki temelji na pohvali. To močno olajša nadzor in zelo izboljša skupno življenje. Ker je pes pripravljen napasti, je pa­metno, da se izogibamo neposrednemu spopadu in se s psom ne spuščamo v boj za predmet. Pri tem lahko namreč hitro dobimo resne poškod­be zaradi ugriza. Bolje je, da psa zamotimo tako, kot smo že opisali. Za lažji nadzor pomaga, da psa navadimo na oglavnico.

Kopanje psa

Skoraj vsi psi radi kopljejo v rahli zemlji ali pesku in v luknjah včaslh skrijejo kak predmet ali kost za glodanje. To vedenje postane težavno šele takrat, ko ima pes drugačne predstave o »vrtnarjenju« kot lastnik.

Za to vedenje je več vzrokov. Po­gosto je v ospredju čisto veselje do kopanja, ki se od psa do psa močno razlikuje. Dostikrat zapeljeta psa h kopanju dolgčas in pomanjkanje prave naloge. Tudi v povezavi s hra­njenjem ima zakopavanje določeno vlogo, namreč če pes skrije ostanke hrane ali jih spet izkoplje. Poleg tega si psi radi izkopljejo kotanjo ali celo majhno votlino, da se v njej spočijejo. To imajo posebno radi, kadar je vroče, ker se v izkopani vlažni zemlji prijetno ohladijo. Kopanje in pripravljanje majhnega ležišča lahko opazujemo tudi pri psicah tik pred kotenjem mladičev ali pa pri tistih, ki so navidezno breje. V nekaterih primerih je kopanje na neprimernem kraju v hiši lahko izraz močnega stresa. Lahko je povezano z ločitveno tesnobo ali pa      je - zelo redko - izraz stereotipije, torej bolezenskega ponavljanja gibov.

Če je kopanje psa po vrtu vzrok za zgražanje, lahko težavo rešite tako, da mu uredite majhno »gradbišče« ali peskovnik. Da bi se mu ta prostor še bolj priljubil, lahko tja skrijete nekaj priboljškov ali tudi priljubljeno igračo in ga z dodatno pohvalo spod­bujate h kopanju. Če pes posebno vneto rije po pesku, mu moramo luknje tu in tam zasipati. Da povečate privlačnost dovoljenega mesta za kopanje, tam sočasno skrijte kako malenkost. Ponudite psu spremembo z igrami, športom in vajami ter ga zaposlite in mu s tem popestrite vsakdanjik. Če gre za znamenja ločitvene tesno­be, za stereotipijo ali pripravo legla pri navidezno breji psici, poiščite odgovore v ustreznih poglavjih. 

Kopanje psa

Pije vaš pes preveč vode? Čezmerno pitje pri psih

Psi popijejo vsak dan od 40 do 70 ml vode na kilogram telesne teže. Ta ko­ličina je odvisna od tega, koliko vode je v hrani, od zunanjih temperatur in od telesne dejavnosti živali. Lastniki psov, ki čezmerno pijejo, to ugotovijo po tem, da morajo posodo z vodo napolniti večkrat na dan. V resnih primerih pa poskuša pes piti tudi iz luž, podstavkov za rože, bideja, stranišča ali kjerkoli je pač mogoče.

Načeloma obstajata dva vzroka za to težavo: ali je čista razvada ali pa se za njo skriva bolezen.

Če je vzrok za takšno vedenje samo razvada, to načelno ni nič hudega. Vendar pa lahko to obremenjuje skupno življenje, ker mora pes, ki popije veliko vode, to tudi izločiti; to pomeni, da ga je treba nenehno voditi ven, kar je vsekakor breme za družinske člane.

Najprej mora veterinar s preiskavo urina ugotoviti, ali gre za čisto razva­do, ali pa je, in to se zgodi pogosteje, vzrok za čezmerno pitje vode bole­zen. Če gre za bolezen, moramo seveda poskrbeti za primerno zdrav­ljenje. Kadar se pokaže, da gre samo za  raz­vado, lahko količino vode v dogovoru z veterinarjem neizprosno zmanjšate na potrebno količino, ki jo psu ponu­dite v več manjših obrokih. Posledica tega je večinoma ta, da se poskuša pes z drugačnim vedenjem za vzbujanje pozornosti, spet preriniti v središče dogajanja. Z doslednostjo pa vam bo hitro uspelo, da se bo sam prenehal tako vesti. Obenem lahko psa zavest­no zamotite z vajami in igranjem. Tako boste tudi po svojih pravilih igre izboljšali njegovo poslušnost, hkrati pa mu boste namenili primerno pozornost.

Nekaj osnovnih vadb

Nošenje nagobčnika

Če bi radi psa navadili na nagobčnik­ni pomembno, za kakšen namen - mu kupite lahek nagobčnik iz rešetkaste plastike. Pazite, da bo gobec lahko še malo odprl, tako da bo dihal z odprtim gobcem in neovirano pil vodo. Če želi­te, da se hitro in brez stresa navadi na nagobčnik, morate nošenje že vnaprej povezati z nečim pozitivnim. Poleg tega je smiselno, da časovni presledki med posameznimi stopnjami vadbe niso predolgi, da se bo pes kmalu navadil na nagobčnik. Spredaj pa tudi ob strani namaži­te notranjost nagobčnika z nečim okusnim, na primer topljenim sirom ali jetrno pašteto. Zdaj psu podržite nagobčnik in ga spodbudite, naj namaz poliže. Vajo nekajkrat ponovite, dokler ne bo pes brez težav dovolil, da mu nadenete nagobčnik. Če se je dobro navadil prejšnje vaje, lahko zdaj nagobčnik zaprete, takoj ko ste ga psu nadeli, in pes naj naredi vajo. Nagradite ga skozi rešetko nagobčnika. Za to je primeren na paličice narezan sir ali ploščati pasji kolački, ki jih lahko kupite. Počasi podaljšujte čas, ko pes nosi nagobčnik. Tu vas moram opozoriti, da morate pri pogoltnih in popadljivih psih dobro paziti, da s prsti ne sežete skozi rešetko nagobčnika, ker ima pes okoli gobca še dovolj prostora, da nas lahko ugrizne. Poškodbam se lahko izogne­mo samo s primerno pazljivostjo! Smiselno je, da psa tudi pri na­slednjih nošenjih nagobčnika čimbolj zamotite in od njega zahtevate nekaj vaj, za katere ga nagradite. Tako se nauči, da je nošenje nagobčnika, ki je bilo zanj sprva nenavadno, vedno povezano z nečim pozitivnim - s pozornostjo in z nagradami s hrano. Tako se ne bo upiral nošenju nagob­čnika, temveč se ga bo veselil. 

Nošenje oblavnice

Psa, ki nosi oglavnico, usmerjate pri glavi in ga tako zelo dobro nadzorujete. S tem ga lahko brez naprezanja naučite, da recimo na sprehodu ne vleče več na vrvici. Tudi pri drugih vajah lahko z oglavnico preprečite, da bi se pes odzival na dražljaje, ki odvračajo njegovo pozornost, in tako dosežete, da se bolje zbere. Prvič se zdi psom nošenje oglavnice vsekakor neudobno in nadležno, ker niso navajeni, da bi nekaj čutili na nosu. Tudi mladiči in mladi psi se s podobnim nelagodjem privajajo na navadno ovratnico. Da bi olajšali navajanje, priporočam tele postopke: Odpor psa do nadevanja oglavnice se bo zmanjšal, če vam ob pomoči grižljaja uspe, da bo sam potisnil smrček skozi zanko. Ta postopek nekajkrat ponovite. Potem lahko oglavnico zaprete in psa zamotite s kako vajo, za katero ga boste seveda nagradili. Potem ko ste en konec vrvice pritrdili na ovratnico (da se pes ne more vzvratno zmuzniti iz oglavnice) in drugega na oglavnico, naredite s psom nekaj korakov. Če teče, ne da bi grebel s tačkami po oglavnici ali stresal z glavo, ga nagradite s pribolj­škom. Ta prva hoja naj bo kratka, da pes ne bo postal nejevoljen. Potem oglavnico spravite do naslednje vaje. Pri naslednjem poskusu delajte načelno tako kot prvič, le da vse skupaj malo podaljšate. Da bi pozornost živali odvrnili od nošenja oglav­nice, lahko hojo prekinete z nekaj enostavnimi vajami. Ali pa dajte psu med hojo povohati grižljaj ali kakšno igračo. Če se pes s tačkami brani oglavnice, kar se na začetku pogosto dogaja, preprečite to tako, da konec vrvice, ki je pritrjen na oglavnici, lahno, a nepopustljivo potegnete kvišku, tako da je pes prisiljen dvigniti glavo in potem s tačkami ne pride več do nje. Potem mu na primer ukažite SEDI in ga za pravilno izvedbo ukaza nagradite. Zapomnite si, da je mogoče odvrniti pozornost psa od nošenja oglavnice samo z nečim res zanimivim. Dosledno morate vztrajati pri tem, da prekinete vajo samo takrat, ko se pes ne upira oglavnici. Drugače se bo hitro naučil, kako lahko z upi­ranjem doseže, da mu oglavnico spet snamete. Če se je pes že dobro navadil na nošenje oglavnice, lahko to povežete z raztegljivo vrvico namesto z navadno. To je priporočljivo predvsem pri boječih psih, ker imajo tako v strah vzbujajočih okoliščinah ali pri ogroža­jočih soočenjih več možnosti, da se jim izognejo. Če želite odvrniti pozornost psa od predmeta, za katerega veste, da se nanj odziva prestrašeno ali napadalno, preprosto usmerite glavo psa z rahlim potegom konca vrvice, ki je pritrjen na oglavnici, k sebi. Opomba: Ko se psi navadijo na no­šenje oglavnice, lahko predvsem pri živčnih in boječih pogosto opazimo, da postanejo znošenjem oglavnice mirnejši in bolj samozavestni. Zdaj se morajo soočiti s situacijami, ki se jim zdijo kritične, medtem ko so se pri navadni ovratnici ob taki priložnosti panično in brezglavo obesili na vrvico, se začeli zaradi tega dušiti in tako postali še bolj panični. Nikoli sunko­vito ne vlecite za konec vrvice, ki je povezan z oglavnico. Sunkoviti gibi ali popravki pri uporabi oglavnice niso priporočljivi niti potrebni. Ko se pes igra ali če prosto teka naokrog, mu oglavnico snemite. 

Ukrepi za desinzibilacijo 

Preden začnemo z usmerjeno desen­zibilizacijo, se moramo zavedati, da lahko glede na izraženost težave, učno sposobnost psa in možnost za vadbo tak program traja več tednov ali mesecev! Vsekakor se splača, če delamo vajo postopoma, kajti tako navsezadnje še najhitreje napreduje­mo brez zapletov. Poskušajte vsak dražljaj, ki sproži težavno vedenje, natančno prepoznati; kajti načelo desenzibilizacije lahko uporabimo samo, če poznamo spro­žilec in ga pri vaji lahko posnemamo. Najdite možnost, da zmanjšate intenzivnost tega dražljaja na komaj zaznavno stopnjo (recimo pri šumih,kjer naredimo posnetek hrupa in ga predvajamo na najtišji stopnji oziroma zvočnike še dodatno ovijemo s šalom, ali pri strahopetnosti sprožimo stra­šljivko, zvok strela pa utišamo z več plastmi kartonov; pri vidnih dražljajih lahko intenzivnost uravnavamo z oddaljenostjo od psa; pri težavah s telesnimi stiki pa lahko začnemo pri delih telesa, na katerih se pes komaj odziva ali sploh ne itn.) Pes naj bi pri najmanjši možni stopnji dražljaja, ki je nekoč sprožal težavno vedenje, ne kazal več nobenih odzivov, temveč naj bi bil popolnoma sproščen. Zdaj lahko psa izpostavite dražljaju na tej nizki stopnji. Omejite se sprva na kratko traja­nje vadbe. Med vajo lahko psa sočasno osredo­točite na igro, hrano ali vajo, ki jo že obvlada in rad opravlja. Za sproščeno izvedbo ga čezmerno pohvalite.

Nasprotno pogjovenje

Nasprotno pogojevanje pomeni, da negativno dejanje, ki ga pričakujemo, nadomestimo s pozitivnim. Tako lahko neželena dejanja nadomestimo z želenimi. Za nadomestno dejanje moramo izbrati nekaj, kar ni združljivo s prvot­nim dejanjem, na primer hranjenje, ljubkovanje, igranje itn. Pri nasprotnem pogojevanju sta še posebno ustrezna ukaza sedi ali prostor. Zelo priljubljena je igra vlečenja za trofejo, pri kateri lahko uporabimo tudi kakšen ukaz. Sočasno s tem, ko zamenjamo trofejo za grižljaj, psa naučimo tudi ukaza spusti. Psa, ki na ukaz med vadbo zado­voljivo izpelje nadomestno dejanje, moramo vedno še posebno pohvaliti, tako da se po nekaj dnevih nanj odzo­ve hitro in sproščeno ali pa z veselim razburjenjem. Postopoma podaljšujte obdobje med izvedbo ukaza in koncem vaje. To za psa pomeni, da mora ustrezno dolgo mirovati v vsakokratnem polo­žaju ali pa se mora osredotočiti na igro vlečenja, preden dobi nagrado za se. Z besedno pohvalo za njegovo dobro vedenje med vajo ali pa z nepredvidljivimi gibi z igračo lahko za dlje časa pritegnemo njegovo po­zornost. Z vsakodnevno vadbo nadomest­nega dejanja - sprva brez težavnih okoliščin - lahko dosežete, da bo postala ta vaja za psa najpomembnejši dogodek za normalen potek dneva. Če pes ukaz že dobro obvlada, lahko preidete na pravo vadbo. V tem primeru psa vedno,ko izvede nezaželeno dejanje,prekinemo in zahtevamo da pokaže nanovo naučeno nado­mestno dejanje. Za to mu morate dati ustrezen ukaz in poskušati, da se bo njegova zbranost kot pri prejšnjih vajah usmerila v nadomest­no dejanje. Čim bolje vam je na začetku, s tem da ste pazili na majhno intenzivnost dražljajev, uspelo ustvariti okoliščine, v katerih se je pes dobro odzval na zahtevana nadomestna dejanja, tem hitreje in učinkoviteje bo povezal nadomestno dejanje in osebni uspeh. Pozneje se bo tudi v težavnejših okoliščinah lažje odzval na ustrezen ukaz. Če je mogoče, si na začetku pusti­te odprto možnost, da z vajo lahko prenehate, če se pes ne osredotoča na nadomestno dejanje (na primer, ko pri problematičnem vedenju ob vratih ta spet zaprete ali pa pri težavah z vrstniki po možnosti še ne dovolite, da bi imel vaš pes neposredne stike z drugimi psi). Na koncu programa vadbe bo pes povezal dražljaj z nadomestnim dejanjem. Ukrepi, ki smo jih med vadbo uporabili za odvračanje od težave, na primer igra, vaje ali tudi priboljški, ustvarijo v psu pozitivno počutje, temelječe na klasičnem pogojevanju.

Vaje za sproščanje 

Idealen ukaz za to vajo je prostor oziroma nekaj temu ustrezne­ga, kar zanj pomeni, da mora dlje časa mirno ostati na določenem mestu in se sprostiti. Če pes še ne pozna nobenega ustreznega ukaza, obstaja več možno­sti, kako ga tega naučimo. Za vadbo si izberite čimbolj mirno okolje, da ne bo odtegoval o njegove pozornosti. Počepnemo pred psa in na tla polo­žimo posebno slasten priboljšek, ki ga pokrijemo z roko. Nato počaka­mo tako dolgo, da se pes, ki bi rad imel grižljaj, uleže predenj. (Sprva bo poskušal zlizanjem, lajanjem ali podobnimi dejanji priti do njega.) Ko pes leži, moramo roko takoj odmakni­ti in mu za nagrado dovoliti, da požre grižljaj, sočasno pa mu izrečemo ukaz prostor. Psa lahko naučimo ukaza tudi posredno: vedno, ko se sam od sebe uleže, izgovorimo ustrezen ukaz in ga nagradimo s pohvalo. Potrebno je nekaj ponovitev, da pes dojame pove­zavo med svojim položajem, ukazom in pohvalo. Po nekajkratni vadbi pa uboga tudi ukaz, ki se ga je naučil po tej metodi. Ukaz prostor naj bo zdaj povezan z ukazom ostani in tra­janje ležanja naj se počasi podaljšuje. Težavnostna stopnja vaje ostani se lahko razlikuje tako po dolžini trajanja (priporočljivo je, da začnete s sekundo) kot tudi po vaši oddalje­nosti od psa. Zelo živčne in nemirne pse je pri­poročljivo navaditi na mirovanje, ki naj sprva traja nekaj minut, potem pa ga postopoma podaljšujemo do ure in pol ali dveh. Koristno in včasih tudi nujno je, da psa med mirovanjem sprva tako privežete, da je zanj sproščeno leža­nje edini udoben položaj. Vedno, kadar pes pridno leži, ga od časa do časa pohvalite s prijaznim glasom ali nagradite s priboljškom, ne glede na to, ali ste ga morali privezati ali ne. Mirovanje na ukaz bo tako dobilo za psa velik pomen v rutinskem poteku dneva. Druga možnost je, da psa v skladu s klasičnim pogojevanjem pripravimo na ukaz za sproščanje. Izberite povsem jasen določen ukaz, ki ga izrekate samo v trenutkih, ko je žival popol­noma sproščena. Pri tem uporabite posebno prijazen ton.Ukaz lahko pozneje uporabimo samo tedaj, če razburjenje še ni preveliko. To pomeni, da moramo ukaz za sproščanje izreči pri najmanjšem znamenju vznemirjenja, da bi to v kali zatrli. To je oblika klasičnega pogojevanja.Pri sproščanju se veliko psov zelo dobro odziva tudi na alterna­tivne metode zdravljenja, kot so akupunktura, homeopatija, masaža in podobno. Vedno več veterinarjev se odpira za to področje. Te načine zdravljenja lahko uporabljamo vzporedno s prej opisano vzgojno metodo.

Krepitev samozaupanja

Če si želite, da bi vaš pes bolj zaupal vase, lahko na sprehodu večkrat na dan z njim vadite lahkotne vaje, za katere bo deležen vašega popolnega priznanja. Idealno je, da sami sodelu­jete pri vajah, ker se bo s tem še dodatno utrdil vajin odnos. Odlične »vaje s partnerjem« so na primer, da se skupaj povzpneta na podrto drevo, nizek zid ali na klopco v parku. Zelo pomembno je, da vzbudite pri psu s pretirano pohvalo občutek, da je napravil nekaj čisto posebnega, tudi če se je stvari sprva lotil zelo plaho. Glede na stopnjo strahu morate izbirati vaje, ki so ustrezno lahke, torej ne smete dati psu pretežke naloge. Mislite na to, da vaje, ki so za človeka zelo preproste, zahtevajo od psa veliko koncentracije in poguma, kajti obvladovati mora štiri noge, ne samo dveh, poleg tega pa ne vidi tako dobro kot človek. Odlična metoda, kako psu poma­gamo do več samozaupanja, je tudi, da mu večkrat pustimo, naj zmaga v igri. Le malokatero drugo dejanje ima za psa tako velik pomen kot takšen uspeh, posebno še če je za to deležen dodatne pohvale. V tem primeru so še posebno pripo­ročljive igre vlečenja, kajti povezava z doživetjem uspeha je tu najučinkovi­tejša, ker si pes na koncu pridobi tro­fejo in jo sme v tem primeru obdržati. Če je še preveč plah, da bi se resno potegoval za trofejo, ga lahko pohva­lite že, če se samo zanima za igro. Primerne so tudi igre iskanja in pri­našanja. Ne postavite previsokih ciljev, tako da bo pes lahko užival v uspehu. Psom s pomanjkijivim zaupanjem vase zelo pomaga masaža, ker pripo­more k boljšemu občutku za telo, saj ta posebno pri psih, ki so odraščali osamljeno, pogosto ni dovolj razvit. Ob primernih navodilih strokovnjaka, ki je lahko veterinar ali maser, lahko masiramo tudi sami doma. Pomemb­no je, da pri tem zajamemo poleg hrbtnega območja in glave tudi okon­čine do šap. Če smo naklonjeni alternativnim zdravilnim metodam, kot so akupunk­tura, homeopatija in podobno, lahko tudi tako poskusimo psu pomagati k večjemu samozaupanju - to možnost, smo omenili že pri vajah za sproščanje.

Lajanje pri psu

Nenehno ali pogosto lajanje je lahko huda težava v skupnem življenju s psom. Nekateri psi na najmanjši dražljaj odgovorijo z laježem, drugi pa se predvsem na sprehodih oglašajo ob vsaki priložnosti ali pa zelo glasno poudarijo svoje igranje.

Nagnjenost k lajanju je pri različnih pasmah različno močno izražena; psi nekaterih pasem lajajo sorazmerno poredko, drugi pa se na vsak dražljaj najraje odzivajo z laježem. V hiši zelo veliko psov laja, če se oglasi zvonec. To je priučeno vedenje, ki ga psi hitro osvojijo, potem ko smo ga - največkrat nezavedno - nekajkrat podprli: zvonjenje, ki je bilo sprva za psa nepomembno, postane sprožilec, ker se mi odzovemo tako, da skočimo pokonci in gremo k vratom. V bistvu je lajanje pri vratih, čeprav je odziv okrepila lastnikova reakcija, del teri­torialnega vedenja. Zaradi popolnoma druge povezave pa lajajo psi, ki hočejo vzbuditi  pozor­nost. Naučili so se, da so ljudje okoli njih nagnjeni k temu, da se kakorkoli že odzivajo na njihovo lajanje. Drugi lajajo na sprehodu, med igro ali če srečajo druge pse. Tukaj lahko le od primera do primera določimo, kaj je vzrok za lajanje. Če psi lajajo zato, ker smo jih same pustili v stanovanju, je morda  uteme­ljena domneva, da gre za ločitveno tesnobo. V redkih primerih je lahko lajanje izraz stereotipije. Psa lahko tudi namenoma naučimo, da zalaja na ukaz. V tem primeru je lajanje zaželeno.

Lajanje hišnih psov je oblika vedenja, ki se je razvila šele z udomačitvijo. Volkovi le poredko lajajo in pri tem tudi ne zmorejo takšne raznolikosti tonov kot psi. Nekateri strokovnjaki to razlagajo takole: psi nimajo več tako izdelane telesne govorice kot volkovi, obenem pa so v težavnem položaju, ko se morajo sporazumevati tako z ljudmi kot s psi. To poskušajo nadomestiti s pogostejšimi in čim bolj različnimi toni lajanja.

Dosledno moramo paziti, da psa za njegovo lajanje ne potrjujemo - ne pozitivno ne negativno. Temelj tega, da se težava sploh ne razvije, je vadba ubogljivosti in dobra socializacija glede na najrazličnejšie dražljaje, ki bi pri psu lahko sprožili lajanje zaradi negotovosti.

Temeljno načelo prevzgoje je, da psa preusmerimo k vedenju, ki ni združljivo zlajanjem - recimo hra­njenje. Priskrbite si zelo okusne pri­boljške ali pa jih imejte pripravljene pri vhodnih vratih. Ko pes začne lajati, mu sprva enostavno dajte grižljaj. Postopoma zavlačujte dajanje pribolj­ška, dokler ne bo dobil pes grižljaja šele kot nagrado za kratko tišino, med katero se pozorno osredotoči na nagrado. Obenem lahko to vedenje povežete z ukazom. Ukaz MIR ni najprimernejši, ker je sam po tonu podoben lajanju. Bolj smotrno je počasi izgovoriti zadnji del besede ali pa kak drug ukaz, ki ga lahko razvlečemo, recimo mirno ali tiho. Če nam tako uspe psa odvrniti od lajanja, smo že napol zmagali in moramo to samo dovolj pogosto ponoviti, da bo pes zanesljivo prišel do povezave. Priporočljivo je, da pes poleg tega naredi še preprosto vajo, na katero se mora dodatno osredotočiti, poseb­no če je pri vadbi že tako daleč, da lahko vplivamo nanj brez težav. Tako pozabi na dražljaj, zaradi katerega je začel lajati, po drugi strani pa lahko nagradite njegovo želeno nadomestno vedenje. Da ne bi bila vadba odvisna od zu­nanjih dražljajev, na katere nimamo nobenega vpliva, sprva lahko psa tudi naučimo, da laja na ukaz. Vajo vedno končamo po ukazu mirno in psa nagradimo s priboljškom. To vadbo lahko izvajamo v stanovanju ali na prostem. Paziti moramo, da na psa ne kričimo, mu ne zatiskamo gobca ali ga ne miri­mo z besedami, kajti tako praviloma nastane napačna povezava, ker pes razume povečano pozornost kot pohvalo. V malo prirejeni obliki jih lahko uporabimo pri lajanju ob vhodnih vratih. Če se kaže lajanje kot vedenje za vzbujanje pozornosti, stereotipija ali ločitvena tesnoba, uporabite načine, ki so opisani v ustreznih poglavjih. Če je psa v trenutkih razburjenja, ki ga spodbuja k lajanju, težko nadzo­rovati in je neukrotljiv, je priporočlji­va uporaba oglavnice. V trgovini lahko kupite posebno ovratnico, ki pri vsakem lajanju brizgne v zrak tekočino, ki diši po limoni. Ta močan vonj, ki se nenado­ma razširi, psa zmede in ga odvrne od lajanja. Vsekakor pa moramo biti s temi napravami pazljivi, čeprav zami­sel ni slaba. Ne smemo si privoščiti, da bi jih uporabljali napačno ali pomo­toma ali za kaznovanje, tudi nastale niso s tem namenom. Smisel teh naprav je, da z vonjem psa odtegnejo od dražljaja, ki ga je pripravil do lajanja. V trenutku, ko je zmeden, mu nekaj ukažemo in mu damo možnost, da bo za želeno nadomestno vedenje nagrajen. Tako dosežemo smiselno nasprotno pogojevanje. Seveda pa te naprave niso nadomestilo za intenzivno vadbo. Poleg tega se žal sprožajo tudi na druge zvoke, recimo če zaloputnemo z vrati, če laja kak drug pes ali če pes z dolgimi uhlji stresa z glavo. To je velika pomanjkljivost teh naprav. Psa zato ne pustite samega z napravo in mu dajte možnost, da bo tudi pri nenamernem sproženju škropilnega mehanizma nagrajen za nadomestno dejanje. 

Lajanje

Čezmerna razburjenost pri psu

Čezmerna razburjenost se pri številnih psih kaže v telesnem nemiru in splošni hitri vzdražljivosti. Prizadeti psi so ves dan v pritajenem stresu. Če njihovo vedenje ni pretirano boječe, se veliko igrajo, so zelo ra­dovedni in polni želje po dejavnosti. Poleg tega se nadpovprečno hitro odzivajo na dražljaje, kot so recimo zvonjenje pri vratih, lajanje drugega psa in podobno. To je lahko rnoteče za lastnika, pa tudi za psa to ni idealno stanje. Podobno kot pri človeku, ki je stalno napet, lahko tako stanje tudi pri živali povzroči vrsto bolezenskih sprememb, kot so želodčno-črevesne motnje z bruhanjem, vnetje želodca ali driska. Čezmerna razburjenost vpliva tudi na učne sposobnosti takih živali, kajti povečano izločanje adrenalina pri stresu preprečuje hitro shranjevanje novih vtisov. Pogosto so taki psi izred­no nezbrani in jih hitro kaj zmoti pri vajah. Glede na stopnjo živčnosti so  priza­deti psi bolj ali manj zmeraj v stresnem stanju in so se komaj kdaj sposobni mirno uleči in se popolnoma sprostiti. Tudi zato bi morali psa s posebno vadbo naučiti, da bo bolj sproščen. Tako bo tudi skupno življenje z njim preprostejše.

V posameznih primerih moramo razčistiti, ali je vzrok za hitro vzdra­žljivost mogoče kakšna bolezen. S povečano dejavnostjo je recimo povezano čezmerno delovanje ščit­nice. Ta bolezen se pri psih sicer izredno redko pojavi, vendar je kljub temu ne moremo izvzeti kot možnega vzroka. Pomanjkljiva socializacija je eden izmed najpogostejših vzrokov za čezmerno razburjenost. Pomanjkljivo socializiranemu psu se zdi več stvari v vsakdanjem življenju novih in nena­vadnih kot živali, ki se je lahko v ob­dobju socializacije navadila na veliko­različnih vtisov. Zato je za pomanj­kljivo socializirane živali vsakdanje življenje bolj stresno. Posebno v okoliščinah, ki se psu zdijo tuje ali nevarne, se vede bolj ali manj boječe. Vsekakor imajo pri tem pomembno vlogo tudi genske predispozicije in vpliv materinega značaja. Mladiči živčnih psic so pozneje v življenju prav tako nagnjeni k čezmerni razburjenosti. Prava hiperaktivnost oziroma hiperki­neza je izrazito redka. Za to bolezen, ki jo je v določenem obsegu mogoče zdraviti, je značilno, da žival ni sposob­na normalnih premorov, nenehno je motorično aktivna, vendar to vedenje ni nujno usmerjeno v kakšen cilj.

Čezmerno razburjeni psi pogosto trpijo zaradi vnetja želodca. To pa zato, ker je čezmerno nastajanje želodčne kisline povezano s povečano telesno napetostjo. Stalno povečano izločanje želodčne kisline povzroča poškodbe želodčne stene in s tem vnetje želodca ter nastanek čira.

Stresne okoliščine najbolje prepre­čuje pravilno in široko usmerjena socializacija. Poleg tega moramo psa že kot mladiča začeti učiti, da se lahko za nekaj trenutkov osredotoči na določeno vajo. To boste z lahkoto dosegli, če boste njegovo pozornost pritegnili s priboljškom ali igračo, ki mu jo boste prepustili, potem ko bo pridno izpeljal vajo. Psu dajte sta­rosti in potrebam primerno dovolj možnosti za igranje in norenje, da se tako sprosti. Če opazite, da se na kaj živčno odziva, mu takoj odtegnite pozornost, tako da že na začetku ukrepate proti pretirani in priučeni živčnosti.

Najpomembnejše je, da psa s poseb­no vadbo naučite več umirjenosti in sproščenosti: ko miruje, ga nagradite, pa tudi pri igri in vajah mu sčasoma privzgojite večjo zbranost. Sočasno se dosledno ne smete zmeniti za pre­tirano živčnost pri psu, da vedenja ne bi nenamerno okrepili. Vadba za boljšo zbranost je takšna: psu recimo ponudite igračo ali priboljšek in držite to postopoma vedno malo dlje pred njim, tako da se mora na grižljaj ali igračo osredotočiti, preden jo dobi. To vajo lahko pozneje povežemo s primernimi ukazi - reci­mo počakaj in vzemi. Te dele vadbe lahko vedno povežemo tudi z besedno pohvalo. Poleg tega je pomembno, da uporabljamo nagrade, ki jih pes zares ceni, drugače vam pri psu, ki ga zlahka zamotite z nečim drugim, ne bo uspelo, da bi se dlje časa osredotočil na katerokoli vajo. Za čezmerno razburjene pse so posebno primerne vaje za sprostitev, opisane v 5. programu vadbe. Pri tem morate biti pozorni na to, da boste mirno vedenje nagradili že takoj na začetku, preden pes zgubi veselje. Sprva traja kritično obdobje pri zelo živčnih psih le nekaj sekund! Pozneje v življenju je skoraj nemogoče nadomestiti pomanjkljivo socializacijo. Psu, ki je pomanjkljivo socializiran, lahko kljub temu zagotovimo življenje z manj stresa, tako da postopoma v vseh podrobnostih obdelamo vse okoliščine, v katerih se žival znajde vsak dan. Psi, ki trpijo zaradi čezmerne raz­burjenosti, potrebujejo v vsakdanjem življenju več gibanja in nalog. To moramo upoštevati in psa sprostiti z daljšimi sprehodi, igrami in vajami. Živčne celice potrebujejo za presno­vo nekatere vitamine B-skupine. Tem pripisujejo pozitiven učinek pri spo­sobnostih zbranosti in učenja. Hrano lahko brez škode obogatimo s kvaso­vimi tabletami ali posebnimi pripravki, ki jih predpiše veterinar. Predvsem pri zelo živčnih psih je včasih potrebno, da nekaj časa redno jemljejo psihofarmake, tako da sploh navežemo stik z živaljo, to pa je izhodišče za odpravljanje težave. Tudi če pes bruha zaradi čezmerne razburjenosti, je priporočljivo dajanje zdravil, ki pomagajo psa rešiti iz zača­ranega kroga med vnetjem želodca in živčnostjo. Prav pri odpravljanju živčnosti poročajo o uspešnosti alter­nativnih načinov zdravljenja. Pri tem vam bo znal najbolje svetovati veterinar.

Skakanje na ljudi pri psu

Veliko psov pri pozdravu skoči na svojega lastnika. Če pa skačejo tudi na tujce, recimo na cesti, lahko hitro nastanejo težave. Nekateri psi tudi med igro skačejo na svoje lastnike.

Popolnoma normalno je, da mladič skače na svojo mater in tudi očeta, če je navzoč pri vzreji. Pri tem poskušajo mladi kužki staršem polizati ustnice ali pa se v skoku dotakniti njihovih ustnih kotičkov; s tem bi radi dosegli, da jim starši izbruhajo hrano. To vedenje psi radi prenašajo na ljudi okoli sebe in se hitro navadijo na skakanje kot na trdno zakoreninjeno vedenjsko obliko, če jih že na začetku ne poučimo, da je to nezaželeno. Ko pes odrašča, se tako vedenje razvije v težavo. V začetku lastnikov ne moti preveč, če majhen mladiček skače na njih. Ne pomislijo pa, da se to vedenje iz dneva v dan bolj utrjuje, če psa v tem trenutku božajo in se z njim ukvarjajo. Ko zraste iz takšnega mla­diča v nekaj mesecih denimo odrasel ovčar, postane položaj povsem drugačen.

Čim manj hrupno pozdravljate ter čim bolj tiho in mirno se vedete sami, tem manj se bo pes vznemirjal in tem manj bo čutil potrebo, da bi pri pozdravljanju skakal na vas.

Psa lahko odvadite skakanja na ljudi na dva načina, ki učinkujeta: Najlažje boste to dosegli tako, da mu boste namenjali pozornost samo takrat, ko ne bo skakal. To pomeni, da se sploh ne zmenite za psa, ki skače, se z njim ne pogovarjate, ga ne gledate in se ga ne dotikate. Vedno, ko se pripravlja na skok, se obrnite in pojdite stran. To vas lahko v prvih dneh stane zelo veliko živcev, ker pes najprej poskuša svoje vedenje izraziti še bolj vztrajno, da bi spet pritegnil pozornost. Vendar pa če smo pri odpravljanju te težave zelo dosledni, se uspeh pokaže večinoma precej hitro. Druga možnost pa je: Najprej morate psa naučiti ukazov sedi ali prostor in ostani. Ko to dobro obvlada, odprite pri vstopa­nju vrata samo za režo in dajte psu primeren ukaz. Če ga pravilno izpolni, počasi odprite vrata. Če vstane ali celo priteče do vrat, jih od zunaj zaprite, da pes ne more skoznja, in vse skupaj ponovite. To delajte tako dolgo, dokler ne boste mogli brez težav vstopiti, ne da bi pes zapustil prostor, ki ste mu ga določili. Tam mu lahko daste priboljšek za nagrado ali pa ga samo kratko pozdravite. Ta vadba ustreza načelu nasprotnega pogojevanja in je v prirejeni obliki primerna tudi za odvajanje psa od skakanja po nezna­nih ljudeh. Ko na pravkar opisan način spreme­nimo pozdravljanje v obred, bo za vse udeležene bolj sproščeno in prijetnejše. Seveda mora tudi pes, ki se tako veseli, priti na svoj račun vendar po vaših pravilih igre. Pri­poročljivo je, da mu razen ukazovanja in nagrajevanja s priboljški ne namenite veliko pozornosti in da mu z mirnim glasom olajšate vajo. Po nekaj minutah, ko se je popolnoma pomiril in ste se tudi vi že malo umirili, ga lahko pokli­čete k sebi. Naredite potem nekaj prijetnih vaj, igrajte se z njim ali pa ga pobožajte, da doživi potrditev, ki si jo tako želi.

Moledovanje za hrano pri psu

To, da psi pri mizi ali med pripravo jedi moledujejo za hrano, je pri števil­nih živalih trden sestavni del njihovega vedenja. Nekateri se ne omejijo na pogled, ki trga srce, temveč tudi lajajo, ponujajo tačko, se usedejo na zadnje noge ali se kako drugače vedejo na način, s katerim so že kdaj prej uspeli.

Pri moledovanju za hrano gre za priučeno vedenje. Pes, ki nikdar ni dobil hrane »mimo vrste«, se nikoli ne bo poskušal tako vesti. Da se moledovanje pri psu utrdi, zadostuje, da je samo ena oseba v gospodinjstvu popustljiva in mu vedno znova   primak­ne kak priboljšek. Potem bo poskušal srečo tudi pri drugih družinskih članih. Ravno nerednost in nepredvidljivost dajanja hrane, ki je za psa nagrada za njegovo vedenje, sta vzrok za njegovo neomajno vztrajnost - vedno v upanju, da bo le izprosil še kakšen grižljaj.

V mnogih primerih gre vsiljivo mole­dujočemu psu bolj za to, da pritegne pozornost lastnika kot za sam grižljaj. Takoj ko se mu lastnik posveti, se preneha tako vesti, tudi če ne dobi hrane.

Edini učinkovit ukrep za preprečevanje tega težavnega vedenja je, da psu nikoli ne damo za nagrado hrane, če zanjo moleduje. Seveda mu lahko od časa do časa damo kak grižljaj, vendar ga ne sme dobiti, ker je zanj moledo­val; še preden mu ga damo, naj naredi kako manjšo vajo. Smiselno je, da psa hranimo vedno, preden obeduje družina, tako da je sit in zadovoljen in mu sploh ne pride na misel, da bi moledoval pri mizi. Če pa mu vseeno želite dati ostanke kosila, mu jih ponudite v njegovi posodi, in če se le da, ob času, ko tudi sicer dobi hrano.

Ker je do tega, da se je pes navadil moledovati za hrano, vodilo predvsem neredno dajanje priboljškov, lahko težavo odstranimo samo s popolno doslednostjo. Žal le malo koristi, če ga zaradi moledovanja kaznujemo, kajti zdi se, da je upanje na slasten grižljaj močnej­še od bojazni pred kaznijo. Pravzaprav kaznovanje tudi ni logična posledica, da bi spremenili vedenje; navsezadnje smo psa - čeprav nenamerno - na takšno vedenje privadili. Če nam sploh uspe, je možnost, da psa pošljemo na njegovo mesto, sicer kratkoročno koristna, vendar zaradi tega težava ne izgine. 

Edino smiselno, kako lahko to naučeno vedenje odpravimo - s strokovnim izrazom imenujemo to ekstinkcija - je, da se za psa, ki moleduje za hrano, sploh ne zmenimo, še manj pa ga nagradimo z grižljajem. 

Požrešen kuža

Označevanje ljudi ali gospodarja pri psu

Vsekakor je neprijetno, če vaš pes nenadoma z urinom pomoči človeka, s katerim se ravno pogovarjate ali pa mu je pač »pri nogi«. Tudi ta težava se pojavlja samo pri samcih. Največkrat jo lahko opazujemo v okoliščinah, ko vaš pes sreča tujega vrstnika in živali v okvirih socialnih pravil igre ponazorita svoj položaj z označevanjem. Če ni na voljo dre­vesa ali kakega drugega primernega predmeta, se lahko zgodi, da si izbere pes za označevanje prav nogo lastnika drugega psa - ali v redkih primerih tudi nogo svojega gospodarja.

Človeško telo se zaradi pokončne drže ponuja psu že kar kot idealen predmet za označevanje. To, da pes označi človeka, pa tudi pomeni, da gleda pes na to osebo kot na nekoga, ki je na socialni lestvici pod njim. Ta človek je zanj objekt, ki si ga je z označevanjem prilastil in ga zazna­moval.

Na srečo so okoliščine, v katerih pes kaže to neprijetno obliko vedenja, zelo redke. In če se je to enkrat že zgodilo, je najbolje, da počakamo, ali bo pes to neprijetno dejanje sploh kdaj ponovil.

Večinoma se bo človek, ki ga je pes pomočil, sam odzval in psa oštel. Seveda se mora tudi lastnik takoj odzvati, če psa zaloti pri dejanju. Enako kot pri označevanju v tujih stanovanjih se tudi tu težava pojavlja redkokdaj. Zato se povezava s kaznijo le težko posreči. Edino smiselno je, da z vadbo poslušnosti dosežemo popoln nadzor nad psom. Potem lahko psa pravočasno pokličemo k sebi, takoj ko opazimo, da zelo vneto koga ovohava. Tako že vnaprej preprečimo, da bi se mu naš pes sploh približal.

Pes in bolečina

Napadalno vedenje lahko sproži tudi bolečina, ki je bodisi akutna bodisi kronična. Napadi se velikokrat dogajajo nena­doma in popolnoma nepričakovano ter se pojavljajo tudi pri psih, ki so bili prej vedno prijazni in miroljubni.

Obramba v stiski je samozaščita, ki nam jo je vgradila narava. Ta samo­zaščita je trdno zasidrana v vedenju skoraj vseh vrst živali (in tudi ljudi). Obrambni mehanizem kot tak poteka popolnoma neodvisno od tega, ali žival oziroma živalska vrsta tudi sicer kaže veliko nagnjenost do napadalnosti. Bolečine, ki so povzročene namerno ali pa nenamerno, lahko pri psih kadarkoli sprožijo napad. To lahko pogosto opazujemo po kakšni nezgo­di. Ranjen pes, ki zaradi bolečine grize vse naokrog, ni pozoren na to, ali ima pred seboj svojega lastnika ali pa tujca. Popolnoma nepričakovano se napa­dalno vedenje lahko pojavi tudi, če pes trpi zaradi kakšne kronične bolezni, recimo poškodbe medvre­tenčne ploščice, displazije kolčnega sklepa ali artroze, čeprav lastnik tega ni opazil. Tako stanje včasih opazimo dovolj zgodaj zaradi spremembe v vedenju. Takrat psi ne marajo več, da jih prijemamo, posebno pa se izogibajo stikom z otroki in mladimi živalmi iz istega gospodinjstva, ker so ti preveč vihravi in jim hitro nenamer­no povzročijo bolečine. Prizadeti psi pred napadom pogosto opozarjajo z renčanjem, še preden se jih dotak­nemo. Nasprotno pa lahko pes, ki znenada začuti bolečino, v trenutku nepričakovanega strahu skoči pokonci in povsem brez opozorila hlastne ali ugrizne. Včasih tudi neprimerne, nepravične, okrutne kazni ali nasilje sprožijo z bolečino povezano napadalnost. Napad, ki ga povzroči bolečina, lahko vsebuje tudi priučen vedenjski vzorec. Vodi lahko v napa­dalnost iz strahu ali pa je zaradi prejšnje izkušnje z njo že povezana. To se zgodi, če je psa v spopadu poškodoval drug pes, pa se zdaj izogiba vsem podobnim psom, ker se boji morebitnih novih bolečih napadov. Podobno je, če se je psu zaradi njegove napadalnosti uspelo izogniti bolečemu zdravstvenemu posegu in se zdaj poskuša podobno odzivati v drugih zanj neugodnih okoliščinah.

Napadalnost, ki jo povzroči bolečina, nekoliko neprimerno označujemo tudi kot defenzivno. Je dejanje, ki se dogaja nagonsko. Ni nenormalna oblika in tudi z vzgojo ne moremo bistveno vplivati nanjo. Že tisoče let je to refleksno dejanje pri živalih namenjeno temu, da ubranijo svoje življenje. Odločilno pri napadalnosti, ki jo povzroči bolečina, ni to, da se pes agresivno odzove, temveč to, ali se je naučil zavreti ugriz ali ne. Če to zna, potem med napadom ne bo poškodo­val lastnika. 

Pes trpi za bolečino

Edino smiselno je odkriti vzrok in ga odstraniti. Če se pes nepričakovano odzove napadalno, ne da bi kadarkoli prej kazal agresivnih teženj in ne moremo odkriti nobene rane pa tudi ne vemo za nobeno njegovo kronično težavo, je nujno, da se s to težavo obrnemo na veterinarja. Z natančno preiskavo bo ugotovil, ali je vzrok bolezen ali ne. Če je pes bolan, ga moramo zdraviti neposredno ali pa posredno, to pomeni z zdravili. Tako pomagamo psu iz stiske, da se mu ni treba več braniti zaradi bolečine. Če je za zdravljenje poškodbe potrebna redna in daljša boleča oskrba, z namensko vadbo nasprot­nega pogojevanja ali desenzibilizacije dosežemo lažje prenašanje bolečine. Med zdravljenjem zamotite psa s hrano in vedno, kadar se kljub neprijetnostim pridno vede, mu dajte dodaten pri­boljšek. Takoj pa ga prenehajte hraniti, če postane napadalen. Podroben program vadbe za desenzibilizacijo boste našli v dodatku. Tudi tukaj utegne biti nujno potrebna in v veliko pomoč uporaba nagobčnika - posebno še če psa ne moremo dovolj zamotiti s hrano ali igračami. Če veste, da ima vaš pes razmeroma nizek prag za bolečino ali pa se hitro boječe odzove, naj vam ne bo nerodno to povedati veterinarju. Tako se bo ta pravočasno zavaroval, in če bo treba, uporabil nagobčnik. Za opozorilo vam bo veterinar vsekakor hvaležen.

Napadalnost psa do drugih psov

V večini primerov je nestrpnost do drugih psov usmerjena na isti spol. Spori med psicami se lahko pojavijo v času gonjenja ali pa sploh niso povezani s hormonskim dogajanjem. Boji med samci so posebno zagrizeni takrat, ko je navzoča psica, ki se goni, vendar so možni tudi v drugih okoliščinah. Sorazmerno majhno število psov pa ne prenaša niti drugih psov niti psic.

Pes na splošno ne prenaša drugih psov praviloma zaradi pomanjkljive socializacije, na vedenje pa še dodatno vpliva naučeno ravnanje. Nekateri psi se ne razumejo z živalmi istega spola, ker so te zanje potencial­na konkurenca pri možnih paritvenih partnerjih. V mnogih primerih pa tudi lastnikova dobra namera poslabša stanje, če psu - pogosto potem ko se je spopad že zgodil - preprečuje ponoven stik z drugimi psi ali pa s kazenskimi ukrepi ali pomirjajočimi besedami nenamerno krepi njegovo vedenje. Še en razlog za spopade na sprehodih je, da se psa zaradi časovne omejenosti naključnega srečanja ne moreta zanes­ljivo rangirati. Tudi če se živali sreču­jejo pogosteje, morajo vedno znova dokazati svoj status. To se dogaja bodisi v obliki grozečih kretenj ali pa - bolj poredko - s pravim spopadom.

V kolikšnem obsegu potekajo spopadi v tako imenovani ritualni obliki, torej povečini z izkazovanjem grozilnih kretenj ali pa tudi kot pravi boj, pri katerem lahko nastanejo resne poškodbe, je neposredno povezano s stopnjo socializacije in občutkom varnosti pri psih. Dobro socializirani in suvereni psi se le redkokdaj spusti­jo v hud spopad. Resnost poškodb pri pravih spopadih je odvisna od tega, kako učinkovito nasprotnika zavreta ugriz. To storita tem bolj učinkovito, čim več možnosti sta imela v zgodnjem razvojnem obdobju, da se naučita raznolikega, za svojo vrsto značilnega vedenja. Izjava, da se psice med seboj borijo bolj zagrizeno, psi pa pogosteje, ne drži povsem. Psice običajno ne uporabljajo tako širokega razpona grozilnih kretenj kot psi, zato se v pravih sporih hitreje spustijo v boj. Neredko je napadalnost do sovrstni­kov obenem povezana še z drugimi oblikami napadalnosti, kot sta terito­rialna ali napadalnost zaradi strahu, in se lahko še dodatno poveča zaradi pomanjkljive avtoritete lastnika.

Težavo povečini preprečimo, če mla­diču in mlademu psu omogočimo igro s čimveč različnimi psi. Tako se naučita učinkovito zavreti ugriz in sta sposobna normalnega socialnega vedenja. Pomaga tudi dober lastnikov nadzor nad psom, ki ga dosežemo z dosledno in vrsti primerno vadbo poslušnosti. Psi, ki jih kastriramo, preden dosežejo socialno zrelost ali še celo pred puberteto, redkeje kažejo napadalnost do drugih psov. Pri psicah si glede nastanka težave še nismo popolnoma na jasnem, ali pomaga sterilizacija, še preden se prvič gonijo. Vsekakor pa se zdi, da nima nobenih škodljivih posledic, če psica pred sterilizacijo ni kazala napadalnosti.

Pri samcih se vedenje po kastraciji v veliko primerih bistveno izboljša. Uspeh je toliko večji, čim manj je bil vedenjski vzorec naučen, se pravi, da je bilo vedenje odvisno zgolj od hormonov. Kot tako imenovano začasno ali tudi kemično kastracijo označujemo zaviranje nastajanja spolnih hormonov po medicinski poti. Če se lastniku upira, da bi dal psa kastrirati, lahko pred dokončno odločitvijo s temi zdravili najprej preskusi, ali se bo vedenje izboljšalo. Zdravila imajo seveda stranske učinke, ki jih prava kastracija nima. Zaradi kastracije se ne spremeni značaj psa, pač pa samo pripravljenost za odziv. Debelost, ki se lahko pojavi po kastraciji, preprečimo tako, da psu zmanjšamo količino hrane. Velikokrat opisovano lenobo lahko povzroči povečana telesna teža, ker kastrirane živali drugače presnavljajo hranljive snovi. Pri psicah so stvari malo drugačne. 

Dobra prijatelja ne glede na velikost

 Če je psica nagnjena k napadalnemu vedenju neodvisno od gonjenja, ste­rilizacija ni priporočljiva, ker ženski spolni hormoni na splošno vplivajo bolj pomirjevalno. Če pa je psica samo v času gonjenja bolj nagnjena k napadalnosti ali pa boječa, ker v času gonjenja ni kos temu, da privlači samce, priporočamo sterilizacijo. Če pustimo kastracijo in sterilizacijo ob strani, temelji prevzgoja psov in psic na metodi, ki spremeni vedenje živali, ko pričakuje druge pse: vedno, ko vidite v daljavi kakega psa, dajte svojemu psu brez besed priboljšek. Tudi če na začetku vadbe še ni dojel, zakaj dobi nenadoma zalogaj, bo hitro spoznal, da je to vedno povezano s prihodom drugega psa. Kaj kmalu vas bo pogledal in pričakoval, da bo dobil svoj priboljšek, če zagleda kakega psa. To, da se pes osredotoči na vas ali na priboljšek, zdaj uporabite tako, da ga z upočasnjenim dajanjem grižljaja ali pa tudi z igro zamotite toliko časa, da gre drugi pes mimo. Vzporedno s to vadbo priporočamo dosledno izvajanje vaj za poslušnost, pri katerih se zlasti posvetite ukazom sedi!, prostor! ostani! in sem! Postopno lahko poskušate namerno navezati prve stike z drugimi psi. Za to si izberite različne, če je le mogoče, miroljubne in po socialnem vedenju suverene pse, ki jim dovolite, da se vsak dan približajo vašemu psu. Vaš pes naj bo za svoje mirno in  nenapa­dalno vedenje ter za pravilno izvajanje prej naštetih ukazov pohvaljen. Vedno je koristen tudi dodatni nadzor z oglavnico. Če pa se pes vendarle odzove napadalno ali nemirno, se za tako vedenje ne zmenite in prekinite vajo. Naslednji dan začnite spet z večje razdalje. Nikakor ne poskušajte psa v trenutku, ko je že postal napadalen, zamotiti s priboljškom. To bi vam le redko uspelo, poleg tega pa bi v tem pes dobil potrditev za svoje neželeno vedenje. Če je vaš pes drugim že kdaj povzročil hujše poškodbe, je priporočljivo, da ga navadite na nagobčnik. Nosi naj ga med vadbo in sprva tudi na sprehodih, dokler se ne bo njegovo vedenje precej izboljšalo in boste imeli dober nadzor nad njim. Če je vzrok za neznosno vedenje psa pomanjkljiva socializacija, nam iz nekdanjega pretepača ne bo uspelo narediti suverenega psa, ki bi bil vzvišen nad dogajanjem in ga ne bi bilo mogoče izzvati. Vendar lahko z opisano metodo praviloma doseže­mo zgledno skupno življenje in spre­hajanje brez zapletov; tako se pes ne zmeni za druge, namesto da bi se z njimi spopadal, poleg tega se zaradi vadbe poslušnosti tudi bolje odziva na lastnikove ukaze.