Napadalnost psa do drugih psov

V večini primerov je nestrpnost do drugih psov usmerjena na isti spol. Spori med psicami se lahko pojavijo v času gonjenja ali pa sploh niso povezani s hormonskim dogajanjem. Boji med samci so posebno zagrizeni takrat, ko je navzoča psica, ki se goni, vendar so možni tudi v drugih okoliščinah. Sorazmerno majhno število psov pa ne prenaša niti drugih psov niti psic.

Pes na splošno ne prenaša drugih psov praviloma zaradi pomanjkljive socializacije, na vedenje pa še dodatno vpliva naučeno ravnanje. Nekateri psi se ne razumejo z živalmi istega spola, ker so te zanje potencial­na konkurenca pri možnih paritvenih partnerjih. V mnogih primerih pa tudi lastnikova dobra namera poslabša stanje, če psu - pogosto potem ko se je spopad že zgodil - preprečuje ponoven stik z drugimi psi ali pa s kazenskimi ukrepi ali pomirjajočimi besedami nenamerno krepi njegovo vedenje. Še en razlog za spopade na sprehodih je, da se psa zaradi časovne omejenosti naključnega srečanja ne moreta zanes­ljivo rangirati. Tudi če se živali sreču­jejo pogosteje, morajo vedno znova dokazati svoj status. To se dogaja bodisi v obliki grozečih kretenj ali pa - bolj poredko - s pravim spopadom.

V kolikšnem obsegu potekajo spopadi v tako imenovani ritualni obliki, torej povečini z izkazovanjem grozilnih kretenj ali pa tudi kot pravi boj, pri katerem lahko nastanejo resne poškodbe, je neposredno povezano s stopnjo socializacije in občutkom varnosti pri psih. Dobro socializirani in suvereni psi se le redkokdaj spusti­jo v hud spopad. Resnost poškodb pri pravih spopadih je odvisna od tega, kako učinkovito nasprotnika zavreta ugriz. To storita tem bolj učinkovito, čim več možnosti sta imela v zgodnjem razvojnem obdobju, da se naučita raznolikega, za svojo vrsto značilnega vedenja. Izjava, da se psice med seboj borijo bolj zagrizeno, psi pa pogosteje, ne drži povsem. Psice običajno ne uporabljajo tako širokega razpona grozilnih kretenj kot psi, zato se v pravih sporih hitreje spustijo v boj. Neredko je napadalnost do sovrstni­kov obenem povezana še z drugimi oblikami napadalnosti, kot sta terito­rialna ali napadalnost zaradi strahu, in se lahko še dodatno poveča zaradi pomanjkljive avtoritete lastnika.

Težavo povečini preprečimo, če mla­diču in mlademu psu omogočimo igro s čimveč različnimi psi. Tako se naučita učinkovito zavreti ugriz in sta sposobna normalnega socialnega vedenja. Pomaga tudi dober lastnikov nadzor nad psom, ki ga dosežemo z dosledno in vrsti primerno vadbo poslušnosti. Psi, ki jih kastriramo, preden dosežejo socialno zrelost ali še celo pred puberteto, redkeje kažejo napadalnost do drugih psov. Pri psicah si glede nastanka težave še nismo popolnoma na jasnem, ali pomaga sterilizacija, še preden se prvič gonijo. Vsekakor pa se zdi, da nima nobenih škodljivih posledic, če psica pred sterilizacijo ni kazala napadalnosti.

Pri samcih se vedenje po kastraciji v veliko primerih bistveno izboljša. Uspeh je toliko večji, čim manj je bil vedenjski vzorec naučen, se pravi, da je bilo vedenje odvisno zgolj od hormonov. Kot tako imenovano začasno ali tudi kemično kastracijo označujemo zaviranje nastajanja spolnih hormonov po medicinski poti. Če se lastniku upira, da bi dal psa kastrirati, lahko pred dokončno odločitvijo s temi zdravili najprej preskusi, ali se bo vedenje izboljšalo. Zdravila imajo seveda stranske učinke, ki jih prava kastracija nima. Zaradi kastracije se ne spremeni značaj psa, pač pa samo pripravljenost za odziv. Debelost, ki se lahko pojavi po kastraciji, preprečimo tako, da psu zmanjšamo količino hrane. Velikokrat opisovano lenobo lahko povzroči povečana telesna teža, ker kastrirane živali drugače presnavljajo hranljive snovi. Pri psicah so stvari malo drugačne. 

Dobra prijatelja ne glede na velikost

 Če je psica nagnjena k napadalnemu vedenju neodvisno od gonjenja, ste­rilizacija ni priporočljiva, ker ženski spolni hormoni na splošno vplivajo bolj pomirjevalno. Če pa je psica samo v času gonjenja bolj nagnjena k napadalnosti ali pa boječa, ker v času gonjenja ni kos temu, da privlači samce, priporočamo sterilizacijo. Če pustimo kastracijo in sterilizacijo ob strani, temelji prevzgoja psov in psic na metodi, ki spremeni vedenje živali, ko pričakuje druge pse: vedno, ko vidite v daljavi kakega psa, dajte svojemu psu brez besed priboljšek. Tudi če na začetku vadbe še ni dojel, zakaj dobi nenadoma zalogaj, bo hitro spoznal, da je to vedno povezano s prihodom drugega psa. Kaj kmalu vas bo pogledal in pričakoval, da bo dobil svoj priboljšek, če zagleda kakega psa. To, da se pes osredotoči na vas ali na priboljšek, zdaj uporabite tako, da ga z upočasnjenim dajanjem grižljaja ali pa tudi z igro zamotite toliko časa, da gre drugi pes mimo. Vzporedno s to vadbo priporočamo dosledno izvajanje vaj za poslušnost, pri katerih se zlasti posvetite ukazom sedi!, prostor! ostani! in sem! Postopno lahko poskušate namerno navezati prve stike z drugimi psi. Za to si izberite različne, če je le mogoče, miroljubne in po socialnem vedenju suverene pse, ki jim dovolite, da se vsak dan približajo vašemu psu. Vaš pes naj bo za svoje mirno in  nenapa­dalno vedenje ter za pravilno izvajanje prej naštetih ukazov pohvaljen. Vedno je koristen tudi dodatni nadzor z oglavnico. Če pa se pes vendarle odzove napadalno ali nemirno, se za tako vedenje ne zmenite in prekinite vajo. Naslednji dan začnite spet z večje razdalje. Nikakor ne poskušajte psa v trenutku, ko je že postal napadalen, zamotiti s priboljškom. To bi vam le redko uspelo, poleg tega pa bi v tem pes dobil potrditev za svoje neželeno vedenje. Če je vaš pes drugim že kdaj povzročil hujše poškodbe, je priporočljivo, da ga navadite na nagobčnik. Nosi naj ga med vadbo in sprva tudi na sprehodih, dokler se ne bo njegovo vedenje precej izboljšalo in boste imeli dober nadzor nad njim. Če je vzrok za neznosno vedenje psa pomanjkljiva socializacija, nam iz nekdanjega pretepača ne bo uspelo narediti suverenega psa, ki bi bil vzvišen nad dogajanjem in ga ne bi bilo mogoče izzvati. Vendar lahko z opisano metodo praviloma doseže­mo zgledno skupno življenje in spre­hajanje brez zapletov; tako se pes ne zmeni za druge, namesto da bi se z njimi spopadal, poleg tega se zaradi vadbe poslušnosti tudi bolje odziva na lastnikove ukaze.