Nekaj osnovnih vadb

Nošenje nagobčnika

Če bi radi psa navadili na nagobčnik­ni pomembno, za kakšen namen - mu kupite lahek nagobčnik iz rešetkaste plastike. Pazite, da bo gobec lahko še malo odprl, tako da bo dihal z odprtim gobcem in neovirano pil vodo. Če želi­te, da se hitro in brez stresa navadi na nagobčnik, morate nošenje že vnaprej povezati z nečim pozitivnim. Poleg tega je smiselno, da časovni presledki med posameznimi stopnjami vadbe niso predolgi, da se bo pes kmalu navadil na nagobčnik. Spredaj pa tudi ob strani namaži­te notranjost nagobčnika z nečim okusnim, na primer topljenim sirom ali jetrno pašteto. Zdaj psu podržite nagobčnik in ga spodbudite, naj namaz poliže. Vajo nekajkrat ponovite, dokler ne bo pes brez težav dovolil, da mu nadenete nagobčnik. Če se je dobro navadil prejšnje vaje, lahko zdaj nagobčnik zaprete, takoj ko ste ga psu nadeli, in pes naj naredi vajo. Nagradite ga skozi rešetko nagobčnika. Za to je primeren na paličice narezan sir ali ploščati pasji kolački, ki jih lahko kupite. Počasi podaljšujte čas, ko pes nosi nagobčnik. Tu vas moram opozoriti, da morate pri pogoltnih in popadljivih psih dobro paziti, da s prsti ne sežete skozi rešetko nagobčnika, ker ima pes okoli gobca še dovolj prostora, da nas lahko ugrizne. Poškodbam se lahko izogne­mo samo s primerno pazljivostjo! Smiselno je, da psa tudi pri na­slednjih nošenjih nagobčnika čimbolj zamotite in od njega zahtevate nekaj vaj, za katere ga nagradite. Tako se nauči, da je nošenje nagobčnika, ki je bilo zanj sprva nenavadno, vedno povezano z nečim pozitivnim - s pozornostjo in z nagradami s hrano. Tako se ne bo upiral nošenju nagob­čnika, temveč se ga bo veselil. 

Nošenje oblavnice

Psa, ki nosi oglavnico, usmerjate pri glavi in ga tako zelo dobro nadzorujete. S tem ga lahko brez naprezanja naučite, da recimo na sprehodu ne vleče več na vrvici. Tudi pri drugih vajah lahko z oglavnico preprečite, da bi se pes odzival na dražljaje, ki odvračajo njegovo pozornost, in tako dosežete, da se bolje zbere. Prvič se zdi psom nošenje oglavnice vsekakor neudobno in nadležno, ker niso navajeni, da bi nekaj čutili na nosu. Tudi mladiči in mladi psi se s podobnim nelagodjem privajajo na navadno ovratnico. Da bi olajšali navajanje, priporočam tele postopke: Odpor psa do nadevanja oglavnice se bo zmanjšal, če vam ob pomoči grižljaja uspe, da bo sam potisnil smrček skozi zanko. Ta postopek nekajkrat ponovite. Potem lahko oglavnico zaprete in psa zamotite s kako vajo, za katero ga boste seveda nagradili. Potem ko ste en konec vrvice pritrdili na ovratnico (da se pes ne more vzvratno zmuzniti iz oglavnice) in drugega na oglavnico, naredite s psom nekaj korakov. Če teče, ne da bi grebel s tačkami po oglavnici ali stresal z glavo, ga nagradite s pribolj­škom. Ta prva hoja naj bo kratka, da pes ne bo postal nejevoljen. Potem oglavnico spravite do naslednje vaje. Pri naslednjem poskusu delajte načelno tako kot prvič, le da vse skupaj malo podaljšate. Da bi pozornost živali odvrnili od nošenja oglav­nice, lahko hojo prekinete z nekaj enostavnimi vajami. Ali pa dajte psu med hojo povohati grižljaj ali kakšno igračo. Če se pes s tačkami brani oglavnice, kar se na začetku pogosto dogaja, preprečite to tako, da konec vrvice, ki je pritrjen na oglavnici, lahno, a nepopustljivo potegnete kvišku, tako da je pes prisiljen dvigniti glavo in potem s tačkami ne pride več do nje. Potem mu na primer ukažite SEDI in ga za pravilno izvedbo ukaza nagradite. Zapomnite si, da je mogoče odvrniti pozornost psa od nošenja oglavnice samo z nečim res zanimivim. Dosledno morate vztrajati pri tem, da prekinete vajo samo takrat, ko se pes ne upira oglavnici. Drugače se bo hitro naučil, kako lahko z upi­ranjem doseže, da mu oglavnico spet snamete. Če se je pes že dobro navadil na nošenje oglavnice, lahko to povežete z raztegljivo vrvico namesto z navadno. To je priporočljivo predvsem pri boječih psih, ker imajo tako v strah vzbujajočih okoliščinah ali pri ogroža­jočih soočenjih več možnosti, da se jim izognejo. Če želite odvrniti pozornost psa od predmeta, za katerega veste, da se nanj odziva prestrašeno ali napadalno, preprosto usmerite glavo psa z rahlim potegom konca vrvice, ki je pritrjen na oglavnici, k sebi. Opomba: Ko se psi navadijo na no­šenje oglavnice, lahko predvsem pri živčnih in boječih pogosto opazimo, da postanejo znošenjem oglavnice mirnejši in bolj samozavestni. Zdaj se morajo soočiti s situacijami, ki se jim zdijo kritične, medtem ko so se pri navadni ovratnici ob taki priložnosti panično in brezglavo obesili na vrvico, se začeli zaradi tega dušiti in tako postali še bolj panični. Nikoli sunko­vito ne vlecite za konec vrvice, ki je povezan z oglavnico. Sunkoviti gibi ali popravki pri uporabi oglavnice niso priporočljivi niti potrebni. Ko se pes igra ali če prosto teka naokrog, mu oglavnico snemite. 

Ukrepi za desinzibilacijo 

Preden začnemo z usmerjeno desen­zibilizacijo, se moramo zavedati, da lahko glede na izraženost težave, učno sposobnost psa in možnost za vadbo tak program traja več tednov ali mesecev! Vsekakor se splača, če delamo vajo postopoma, kajti tako navsezadnje še najhitreje napreduje­mo brez zapletov. Poskušajte vsak dražljaj, ki sproži težavno vedenje, natančno prepoznati; kajti načelo desenzibilizacije lahko uporabimo samo, če poznamo spro­žilec in ga pri vaji lahko posnemamo. Najdite možnost, da zmanjšate intenzivnost tega dražljaja na komaj zaznavno stopnjo (recimo pri šumih,kjer naredimo posnetek hrupa in ga predvajamo na najtišji stopnji oziroma zvočnike še dodatno ovijemo s šalom, ali pri strahopetnosti sprožimo stra­šljivko, zvok strela pa utišamo z več plastmi kartonov; pri vidnih dražljajih lahko intenzivnost uravnavamo z oddaljenostjo od psa; pri težavah s telesnimi stiki pa lahko začnemo pri delih telesa, na katerih se pes komaj odziva ali sploh ne itn.) Pes naj bi pri najmanjši možni stopnji dražljaja, ki je nekoč sprožal težavno vedenje, ne kazal več nobenih odzivov, temveč naj bi bil popolnoma sproščen. Zdaj lahko psa izpostavite dražljaju na tej nizki stopnji. Omejite se sprva na kratko traja­nje vadbe. Med vajo lahko psa sočasno osredo­točite na igro, hrano ali vajo, ki jo že obvlada in rad opravlja. Za sproščeno izvedbo ga čezmerno pohvalite.

Nasprotno pogjovenje

Nasprotno pogojevanje pomeni, da negativno dejanje, ki ga pričakujemo, nadomestimo s pozitivnim. Tako lahko neželena dejanja nadomestimo z želenimi. Za nadomestno dejanje moramo izbrati nekaj, kar ni združljivo s prvot­nim dejanjem, na primer hranjenje, ljubkovanje, igranje itn. Pri nasprotnem pogojevanju sta še posebno ustrezna ukaza sedi ali prostor. Zelo priljubljena je igra vlečenja za trofejo, pri kateri lahko uporabimo tudi kakšen ukaz. Sočasno s tem, ko zamenjamo trofejo za grižljaj, psa naučimo tudi ukaza spusti. Psa, ki na ukaz med vadbo zado­voljivo izpelje nadomestno dejanje, moramo vedno še posebno pohvaliti, tako da se po nekaj dnevih nanj odzo­ve hitro in sproščeno ali pa z veselim razburjenjem. Postopoma podaljšujte obdobje med izvedbo ukaza in koncem vaje. To za psa pomeni, da mora ustrezno dolgo mirovati v vsakokratnem polo­žaju ali pa se mora osredotočiti na igro vlečenja, preden dobi nagrado za se. Z besedno pohvalo za njegovo dobro vedenje med vajo ali pa z nepredvidljivimi gibi z igračo lahko za dlje časa pritegnemo njegovo po­zornost. Z vsakodnevno vadbo nadomest­nega dejanja - sprva brez težavnih okoliščin - lahko dosežete, da bo postala ta vaja za psa najpomembnejši dogodek za normalen potek dneva. Če pes ukaz že dobro obvlada, lahko preidete na pravo vadbo. V tem primeru psa vedno,ko izvede nezaželeno dejanje,prekinemo in zahtevamo da pokaže nanovo naučeno nado­mestno dejanje. Za to mu morate dati ustrezen ukaz in poskušati, da se bo njegova zbranost kot pri prejšnjih vajah usmerila v nadomest­no dejanje. Čim bolje vam je na začetku, s tem da ste pazili na majhno intenzivnost dražljajev, uspelo ustvariti okoliščine, v katerih se je pes dobro odzval na zahtevana nadomestna dejanja, tem hitreje in učinkoviteje bo povezal nadomestno dejanje in osebni uspeh. Pozneje se bo tudi v težavnejših okoliščinah lažje odzval na ustrezen ukaz. Če je mogoče, si na začetku pusti­te odprto možnost, da z vajo lahko prenehate, če se pes ne osredotoča na nadomestno dejanje (na primer, ko pri problematičnem vedenju ob vratih ta spet zaprete ali pa pri težavah z vrstniki po možnosti še ne dovolite, da bi imel vaš pes neposredne stike z drugimi psi). Na koncu programa vadbe bo pes povezal dražljaj z nadomestnim dejanjem. Ukrepi, ki smo jih med vadbo uporabili za odvračanje od težave, na primer igra, vaje ali tudi priboljški, ustvarijo v psu pozitivno počutje, temelječe na klasičnem pogojevanju.

Vaje za sproščanje 

Idealen ukaz za to vajo je prostor oziroma nekaj temu ustrezne­ga, kar zanj pomeni, da mora dlje časa mirno ostati na določenem mestu in se sprostiti. Če pes še ne pozna nobenega ustreznega ukaza, obstaja več možno­sti, kako ga tega naučimo. Za vadbo si izberite čimbolj mirno okolje, da ne bo odtegoval o njegove pozornosti. Počepnemo pred psa in na tla polo­žimo posebno slasten priboljšek, ki ga pokrijemo z roko. Nato počaka­mo tako dolgo, da se pes, ki bi rad imel grižljaj, uleže predenj. (Sprva bo poskušal zlizanjem, lajanjem ali podobnimi dejanji priti do njega.) Ko pes leži, moramo roko takoj odmakni­ti in mu za nagrado dovoliti, da požre grižljaj, sočasno pa mu izrečemo ukaz prostor. Psa lahko naučimo ukaza tudi posredno: vedno, ko se sam od sebe uleže, izgovorimo ustrezen ukaz in ga nagradimo s pohvalo. Potrebno je nekaj ponovitev, da pes dojame pove­zavo med svojim položajem, ukazom in pohvalo. Po nekajkratni vadbi pa uboga tudi ukaz, ki se ga je naučil po tej metodi. Ukaz prostor naj bo zdaj povezan z ukazom ostani in tra­janje ležanja naj se počasi podaljšuje. Težavnostna stopnja vaje ostani se lahko razlikuje tako po dolžini trajanja (priporočljivo je, da začnete s sekundo) kot tudi po vaši oddalje­nosti od psa. Zelo živčne in nemirne pse je pri­poročljivo navaditi na mirovanje, ki naj sprva traja nekaj minut, potem pa ga postopoma podaljšujemo do ure in pol ali dveh. Koristno in včasih tudi nujno je, da psa med mirovanjem sprva tako privežete, da je zanj sproščeno leža­nje edini udoben položaj. Vedno, kadar pes pridno leži, ga od časa do časa pohvalite s prijaznim glasom ali nagradite s priboljškom, ne glede na to, ali ste ga morali privezati ali ne. Mirovanje na ukaz bo tako dobilo za psa velik pomen v rutinskem poteku dneva. Druga možnost je, da psa v skladu s klasičnim pogojevanjem pripravimo na ukaz za sproščanje. Izberite povsem jasen določen ukaz, ki ga izrekate samo v trenutkih, ko je žival popol­noma sproščena. Pri tem uporabite posebno prijazen ton.Ukaz lahko pozneje uporabimo samo tedaj, če razburjenje še ni preveliko. To pomeni, da moramo ukaz za sproščanje izreči pri najmanjšem znamenju vznemirjenja, da bi to v kali zatrli. To je oblika klasičnega pogojevanja.Pri sproščanju se veliko psov zelo dobro odziva tudi na alterna­tivne metode zdravljenja, kot so akupunktura, homeopatija, masaža in podobno. Vedno več veterinarjev se odpira za to področje. Te načine zdravljenja lahko uporabljamo vzporedno s prej opisano vzgojno metodo.

Krepitev samozaupanja

Če si želite, da bi vaš pes bolj zaupal vase, lahko na sprehodu večkrat na dan z njim vadite lahkotne vaje, za katere bo deležen vašega popolnega priznanja. Idealno je, da sami sodelu­jete pri vajah, ker se bo s tem še dodatno utrdil vajin odnos. Odlične »vaje s partnerjem« so na primer, da se skupaj povzpneta na podrto drevo, nizek zid ali na klopco v parku. Zelo pomembno je, da vzbudite pri psu s pretirano pohvalo občutek, da je napravil nekaj čisto posebnega, tudi če se je stvari sprva lotil zelo plaho. Glede na stopnjo strahu morate izbirati vaje, ki so ustrezno lahke, torej ne smete dati psu pretežke naloge. Mislite na to, da vaje, ki so za človeka zelo preproste, zahtevajo od psa veliko koncentracije in poguma, kajti obvladovati mora štiri noge, ne samo dveh, poleg tega pa ne vidi tako dobro kot človek. Odlična metoda, kako psu poma­gamo do več samozaupanja, je tudi, da mu večkrat pustimo, naj zmaga v igri. Le malokatero drugo dejanje ima za psa tako velik pomen kot takšen uspeh, posebno še če je za to deležen dodatne pohvale. V tem primeru so še posebno pripo­ročljive igre vlečenja, kajti povezava z doživetjem uspeha je tu najučinkovi­tejša, ker si pes na koncu pridobi tro­fejo in jo sme v tem primeru obdržati. Če je še preveč plah, da bi se resno potegoval za trofejo, ga lahko pohva­lite že, če se samo zanima za igro. Primerne so tudi igre iskanja in pri­našanja. Ne postavite previsokih ciljev, tako da bo pes lahko užival v uspehu. Psom s pomanjkijivim zaupanjem vase zelo pomaga masaža, ker pripo­more k boljšemu občutku za telo, saj ta posebno pri psih, ki so odraščali osamljeno, pogosto ni dovolj razvit. Ob primernih navodilih strokovnjaka, ki je lahko veterinar ali maser, lahko masiramo tudi sami doma. Pomemb­no je, da pri tem zajamemo poleg hrbtnega območja in glave tudi okon­čine do šap. Če smo naklonjeni alternativnim zdravilnim metodam, kot so akupunk­tura, homeopatija in podobno, lahko tudi tako poskusimo psu pomagati k večjemu samozaupanju - to možnost, smo omenili že pri vajah za sproščanje.