Pes in bolečina

Napadalno vedenje lahko sproži tudi bolečina, ki je bodisi akutna bodisi kronična. Napadi se velikokrat dogajajo nena­doma in popolnoma nepričakovano ter se pojavljajo tudi pri psih, ki so bili prej vedno prijazni in miroljubni.

Obramba v stiski je samozaščita, ki nam jo je vgradila narava. Ta samo­zaščita je trdno zasidrana v vedenju skoraj vseh vrst živali (in tudi ljudi). Obrambni mehanizem kot tak poteka popolnoma neodvisno od tega, ali žival oziroma živalska vrsta tudi sicer kaže veliko nagnjenost do napadalnosti. Bolečine, ki so povzročene namerno ali pa nenamerno, lahko pri psih kadarkoli sprožijo napad. To lahko pogosto opazujemo po kakšni nezgo­di. Ranjen pes, ki zaradi bolečine grize vse naokrog, ni pozoren na to, ali ima pred seboj svojega lastnika ali pa tujca. Popolnoma nepričakovano se napa­dalno vedenje lahko pojavi tudi, če pes trpi zaradi kakšne kronične bolezni, recimo poškodbe medvre­tenčne ploščice, displazije kolčnega sklepa ali artroze, čeprav lastnik tega ni opazil. Tako stanje včasih opazimo dovolj zgodaj zaradi spremembe v vedenju. Takrat psi ne marajo več, da jih prijemamo, posebno pa se izogibajo stikom z otroki in mladimi živalmi iz istega gospodinjstva, ker so ti preveč vihravi in jim hitro nenamer­no povzročijo bolečine. Prizadeti psi pred napadom pogosto opozarjajo z renčanjem, še preden se jih dotak­nemo. Nasprotno pa lahko pes, ki znenada začuti bolečino, v trenutku nepričakovanega strahu skoči pokonci in povsem brez opozorila hlastne ali ugrizne. Včasih tudi neprimerne, nepravične, okrutne kazni ali nasilje sprožijo z bolečino povezano napadalnost. Napad, ki ga povzroči bolečina, lahko vsebuje tudi priučen vedenjski vzorec. Vodi lahko v napa­dalnost iz strahu ali pa je zaradi prejšnje izkušnje z njo že povezana. To se zgodi, če je psa v spopadu poškodoval drug pes, pa se zdaj izogiba vsem podobnim psom, ker se boji morebitnih novih bolečih napadov. Podobno je, če se je psu zaradi njegove napadalnosti uspelo izogniti bolečemu zdravstvenemu posegu in se zdaj poskuša podobno odzivati v drugih zanj neugodnih okoliščinah.

Napadalnost, ki jo povzroči bolečina, nekoliko neprimerno označujemo tudi kot defenzivno. Je dejanje, ki se dogaja nagonsko. Ni nenormalna oblika in tudi z vzgojo ne moremo bistveno vplivati nanjo. Že tisoče let je to refleksno dejanje pri živalih namenjeno temu, da ubranijo svoje življenje. Odločilno pri napadalnosti, ki jo povzroči bolečina, ni to, da se pes agresivno odzove, temveč to, ali se je naučil zavreti ugriz ali ne. Če to zna, potem med napadom ne bo poškodo­val lastnika. 

Pes trpi za bolečino

Edino smiselno je odkriti vzrok in ga odstraniti. Če se pes nepričakovano odzove napadalno, ne da bi kadarkoli prej kazal agresivnih teženj in ne moremo odkriti nobene rane pa tudi ne vemo za nobeno njegovo kronično težavo, je nujno, da se s to težavo obrnemo na veterinarja. Z natančno preiskavo bo ugotovil, ali je vzrok bolezen ali ne. Če je pes bolan, ga moramo zdraviti neposredno ali pa posredno, to pomeni z zdravili. Tako pomagamo psu iz stiske, da se mu ni treba več braniti zaradi bolečine. Če je za zdravljenje poškodbe potrebna redna in daljša boleča oskrba, z namensko vadbo nasprot­nega pogojevanja ali desenzibilizacije dosežemo lažje prenašanje bolečine. Med zdravljenjem zamotite psa s hrano in vedno, kadar se kljub neprijetnostim pridno vede, mu dajte dodaten pri­boljšek. Takoj pa ga prenehajte hraniti, če postane napadalen. Podroben program vadbe za desenzibilizacijo boste našli v dodatku. Tudi tukaj utegne biti nujno potrebna in v veliko pomoč uporaba nagobčnika - posebno še če psa ne moremo dovolj zamotiti s hrano ali igračami. Če veste, da ima vaš pes razmeroma nizek prag za bolečino ali pa se hitro boječe odzove, naj vam ne bo nerodno to povedati veterinarju. Tako se bo ta pravočasno zavaroval, in če bo treba, uporabil nagobčnik. Za opozorilo vam bo veterinar vsekakor hvaležen.