Čezmerna razburjenost pri psu

Čezmerna razburjenost se pri številnih psih kaže v telesnem nemiru in splošni hitri vzdražljivosti. Prizadeti psi so ves dan v pritajenem stresu. Če njihovo vedenje ni pretirano boječe, se veliko igrajo, so zelo ra­dovedni in polni želje po dejavnosti. Poleg tega se nadpovprečno hitro odzivajo na dražljaje, kot so recimo zvonjenje pri vratih, lajanje drugega psa in podobno. To je lahko rnoteče za lastnika, pa tudi za psa to ni idealno stanje. Podobno kot pri človeku, ki je stalno napet, lahko tako stanje tudi pri živali povzroči vrsto bolezenskih sprememb, kot so želodčno-črevesne motnje z bruhanjem, vnetje želodca ali driska. Čezmerna razburjenost vpliva tudi na učne sposobnosti takih živali, kajti povečano izločanje adrenalina pri stresu preprečuje hitro shranjevanje novih vtisov. Pogosto so taki psi izred­no nezbrani in jih hitro kaj zmoti pri vajah. Glede na stopnjo živčnosti so  priza­deti psi bolj ali manj zmeraj v stresnem stanju in so se komaj kdaj sposobni mirno uleči in se popolnoma sprostiti. Tudi zato bi morali psa s posebno vadbo naučiti, da bo bolj sproščen. Tako bo tudi skupno življenje z njim preprostejše.

V posameznih primerih moramo razčistiti, ali je vzrok za hitro vzdra­žljivost mogoče kakšna bolezen. S povečano dejavnostjo je recimo povezano čezmerno delovanje ščit­nice. Ta bolezen se pri psih sicer izredno redko pojavi, vendar je kljub temu ne moremo izvzeti kot možnega vzroka. Pomanjkljiva socializacija je eden izmed najpogostejših vzrokov za čezmerno razburjenost. Pomanjkljivo socializiranemu psu se zdi več stvari v vsakdanjem življenju novih in nena­vadnih kot živali, ki se je lahko v ob­dobju socializacije navadila na veliko­različnih vtisov. Zato je za pomanj­kljivo socializirane živali vsakdanje življenje bolj stresno. Posebno v okoliščinah, ki se psu zdijo tuje ali nevarne, se vede bolj ali manj boječe. Vsekakor imajo pri tem pomembno vlogo tudi genske predispozicije in vpliv materinega značaja. Mladiči živčnih psic so pozneje v življenju prav tako nagnjeni k čezmerni razburjenosti. Prava hiperaktivnost oziroma hiperki­neza je izrazito redka. Za to bolezen, ki jo je v določenem obsegu mogoče zdraviti, je značilno, da žival ni sposob­na normalnih premorov, nenehno je motorično aktivna, vendar to vedenje ni nujno usmerjeno v kakšen cilj.

Čezmerno razburjeni psi pogosto trpijo zaradi vnetja želodca. To pa zato, ker je čezmerno nastajanje želodčne kisline povezano s povečano telesno napetostjo. Stalno povečano izločanje želodčne kisline povzroča poškodbe želodčne stene in s tem vnetje želodca ter nastanek čira.

Stresne okoliščine najbolje prepre­čuje pravilno in široko usmerjena socializacija. Poleg tega moramo psa že kot mladiča začeti učiti, da se lahko za nekaj trenutkov osredotoči na določeno vajo. To boste z lahkoto dosegli, če boste njegovo pozornost pritegnili s priboljškom ali igračo, ki mu jo boste prepustili, potem ko bo pridno izpeljal vajo. Psu dajte sta­rosti in potrebam primerno dovolj možnosti za igranje in norenje, da se tako sprosti. Če opazite, da se na kaj živčno odziva, mu takoj odtegnite pozornost, tako da že na začetku ukrepate proti pretirani in priučeni živčnosti.

Najpomembnejše je, da psa s poseb­no vadbo naučite več umirjenosti in sproščenosti: ko miruje, ga nagradite, pa tudi pri igri in vajah mu sčasoma privzgojite večjo zbranost. Sočasno se dosledno ne smete zmeniti za pre­tirano živčnost pri psu, da vedenja ne bi nenamerno okrepili. Vadba za boljšo zbranost je takšna: psu recimo ponudite igračo ali priboljšek in držite to postopoma vedno malo dlje pred njim, tako da se mora na grižljaj ali igračo osredotočiti, preden jo dobi. To vajo lahko pozneje povežemo s primernimi ukazi - reci­mo počakaj in vzemi. Te dele vadbe lahko vedno povežemo tudi z besedno pohvalo. Poleg tega je pomembno, da uporabljamo nagrade, ki jih pes zares ceni, drugače vam pri psu, ki ga zlahka zamotite z nečim drugim, ne bo uspelo, da bi se dlje časa osredotočil na katerokoli vajo. Za čezmerno razburjene pse so posebno primerne vaje za sprostitev, opisane v 5. programu vadbe. Pri tem morate biti pozorni na to, da boste mirno vedenje nagradili že takoj na začetku, preden pes zgubi veselje. Sprva traja kritično obdobje pri zelo živčnih psih le nekaj sekund! Pozneje v življenju je skoraj nemogoče nadomestiti pomanjkljivo socializacijo. Psu, ki je pomanjkljivo socializiran, lahko kljub temu zagotovimo življenje z manj stresa, tako da postopoma v vseh podrobnostih obdelamo vse okoliščine, v katerih se žival znajde vsak dan. Psi, ki trpijo zaradi čezmerne raz­burjenosti, potrebujejo v vsakdanjem življenju več gibanja in nalog. To moramo upoštevati in psa sprostiti z daljšimi sprehodi, igrami in vajami. Živčne celice potrebujejo za presno­vo nekatere vitamine B-skupine. Tem pripisujejo pozitiven učinek pri spo­sobnostih zbranosti in učenja. Hrano lahko brez škode obogatimo s kvaso­vimi tabletami ali posebnimi pripravki, ki jih predpiše veterinar. Predvsem pri zelo živčnih psih je včasih potrebno, da nekaj časa redno jemljejo psihofarmake, tako da sploh navežemo stik z živaljo, to pa je izhodišče za odpravljanje težave. Tudi če pes bruha zaradi čezmerne razburjenosti, je priporočljivo dajanje zdravil, ki pomagajo psa rešiti iz zača­ranega kroga med vnetjem želodca in živčnostjo. Prav pri odpravljanju živčnosti poročajo o uspešnosti alter­nativnih načinov zdravljenja. Pri tem vam bo znal najbolje svetovati veterinar.