Lajanje pri psu

Nenehno ali pogosto lajanje je lahko huda težava v skupnem življenju s psom. Nekateri psi na najmanjši dražljaj odgovorijo z laježem, drugi pa se predvsem na sprehodih oglašajo ob vsaki priložnosti ali pa zelo glasno poudarijo svoje igranje.

Nagnjenost k lajanju je pri različnih pasmah različno močno izražena; psi nekaterih pasem lajajo sorazmerno poredko, drugi pa se na vsak dražljaj najraje odzivajo z laježem. V hiši zelo veliko psov laja, če se oglasi zvonec. To je priučeno vedenje, ki ga psi hitro osvojijo, potem ko smo ga - največkrat nezavedno - nekajkrat podprli: zvonjenje, ki je bilo sprva za psa nepomembno, postane sprožilec, ker se mi odzovemo tako, da skočimo pokonci in gremo k vratom. V bistvu je lajanje pri vratih, čeprav je odziv okrepila lastnikova reakcija, del teri­torialnega vedenja. Zaradi popolnoma druge povezave pa lajajo psi, ki hočejo vzbuditi  pozor­nost. Naučili so se, da so ljudje okoli njih nagnjeni k temu, da se kakorkoli že odzivajo na njihovo lajanje. Drugi lajajo na sprehodu, med igro ali če srečajo druge pse. Tukaj lahko le od primera do primera določimo, kaj je vzrok za lajanje. Če psi lajajo zato, ker smo jih same pustili v stanovanju, je morda  uteme­ljena domneva, da gre za ločitveno tesnobo. V redkih primerih je lahko lajanje izraz stereotipije. Psa lahko tudi namenoma naučimo, da zalaja na ukaz. V tem primeru je lajanje zaželeno.

Lajanje hišnih psov je oblika vedenja, ki se je razvila šele z udomačitvijo. Volkovi le poredko lajajo in pri tem tudi ne zmorejo takšne raznolikosti tonov kot psi. Nekateri strokovnjaki to razlagajo takole: psi nimajo več tako izdelane telesne govorice kot volkovi, obenem pa so v težavnem položaju, ko se morajo sporazumevati tako z ljudmi kot s psi. To poskušajo nadomestiti s pogostejšimi in čim bolj različnimi toni lajanja.

Dosledno moramo paziti, da psa za njegovo lajanje ne potrjujemo - ne pozitivno ne negativno. Temelj tega, da se težava sploh ne razvije, je vadba ubogljivosti in dobra socializacija glede na najrazličnejšie dražljaje, ki bi pri psu lahko sprožili lajanje zaradi negotovosti.

Temeljno načelo prevzgoje je, da psa preusmerimo k vedenju, ki ni združljivo zlajanjem - recimo hra­njenje. Priskrbite si zelo okusne pri­boljške ali pa jih imejte pripravljene pri vhodnih vratih. Ko pes začne lajati, mu sprva enostavno dajte grižljaj. Postopoma zavlačujte dajanje pribolj­ška, dokler ne bo dobil pes grižljaja šele kot nagrado za kratko tišino, med katero se pozorno osredotoči na nagrado. Obenem lahko to vedenje povežete z ukazom. Ukaz MIR ni najprimernejši, ker je sam po tonu podoben lajanju. Bolj smotrno je počasi izgovoriti zadnji del besede ali pa kak drug ukaz, ki ga lahko razvlečemo, recimo mirno ali tiho. Če nam tako uspe psa odvrniti od lajanja, smo že napol zmagali in moramo to samo dovolj pogosto ponoviti, da bo pes zanesljivo prišel do povezave. Priporočljivo je, da pes poleg tega naredi še preprosto vajo, na katero se mora dodatno osredotočiti, poseb­no če je pri vadbi že tako daleč, da lahko vplivamo nanj brez težav. Tako pozabi na dražljaj, zaradi katerega je začel lajati, po drugi strani pa lahko nagradite njegovo želeno nadomestno vedenje. Da ne bi bila vadba odvisna od zu­nanjih dražljajev, na katere nimamo nobenega vpliva, sprva lahko psa tudi naučimo, da laja na ukaz. Vajo vedno končamo po ukazu mirno in psa nagradimo s priboljškom. To vadbo lahko izvajamo v stanovanju ali na prostem. Paziti moramo, da na psa ne kričimo, mu ne zatiskamo gobca ali ga ne miri­mo z besedami, kajti tako praviloma nastane napačna povezava, ker pes razume povečano pozornost kot pohvalo. V malo prirejeni obliki jih lahko uporabimo pri lajanju ob vhodnih vratih. Če se kaže lajanje kot vedenje za vzbujanje pozornosti, stereotipija ali ločitvena tesnoba, uporabite načine, ki so opisani v ustreznih poglavjih. Če je psa v trenutkih razburjenja, ki ga spodbuja k lajanju, težko nadzo­rovati in je neukrotljiv, je priporočlji­va uporaba oglavnice. V trgovini lahko kupite posebno ovratnico, ki pri vsakem lajanju brizgne v zrak tekočino, ki diši po limoni. Ta močan vonj, ki se nenado­ma razširi, psa zmede in ga odvrne od lajanja. Vsekakor pa moramo biti s temi napravami pazljivi, čeprav zami­sel ni slaba. Ne smemo si privoščiti, da bi jih uporabljali napačno ali pomo­toma ali za kaznovanje, tudi nastale niso s tem namenom. Smisel teh naprav je, da z vonjem psa odtegnejo od dražljaja, ki ga je pripravil do lajanja. V trenutku, ko je zmeden, mu nekaj ukažemo in mu damo možnost, da bo za želeno nadomestno vedenje nagrajen. Tako dosežemo smiselno nasprotno pogojevanje. Seveda pa te naprave niso nadomestilo za intenzivno vadbo. Poleg tega se žal sprožajo tudi na druge zvoke, recimo če zaloputnemo z vrati, če laja kak drug pes ali če pes z dolgimi uhlji stresa z glavo. To je velika pomanjkljivost teh naprav. Psa zato ne pustite samega z napravo in mu dajte možnost, da bo tudi pri nenamernem sproženju škropilnega mehanizma nagrajen za nadomestno dejanje. 

Lajanje