Požrešnost se kaže z nenormalno velikim tekom in je
lahko (ni pa nujno) povezana z debelostjo ali vodi k njej. Če je hrana vedno na
voljo, takšni psi pojedo veliko več kot navadno ali kot bi bilo primerno za
njihovo velikost in težo. Če jim hrano omejite, začno moledovati, vedno so
videti lačni in stikajo za užitno hrano v gospodinjstvu, na sprehodu in v
smetnjakih.
Požrešnost lahko povzroči vrsta različnih bolezni. Za
to je vzrok tudi stalno dajanje preveč energijsko bogate hrane ali preobilnih
obrokov, tako da sistem, ki uravnava lakoto in sitost, ne deluje več pravilno.
Lahko rečemo, da je naravnan na višjo stopnjo: pes dobi občutek sitosti šele
pozneje in ta občutek ne traja tako dolgo. V tem primeru smo psa sami naučili
požrešnosti. Sočasno pomanjkanje gibanja naredi še preostalo - pes postane
debel in lenoben. Medtem ko prebijeta v divjini živeči pes in tudi volk večino
svojega življenja z iskanjem in pridobivanjem hrane, zaužije hišni pes en- ali
dvakrat na dan napolnjeno posodo s hrano, da sploh ne govorimo o dodatnih
grižljajih, ki jih dobi še vmes. Zauživanje hrane je pri hišnem psu v ospredju
tudi zaradi pomanjkanja drugih dejavnosti. V nasprotju s tem pa je pri volku
naporno pridobivanje hrane pogoj, da bo sploh jedel. Pri mnogih pasmah
domnevamo, da so gensko nagnjeni k debelosti. Poleg tega so kastrirani psi
pogosteje nagnjeni k debelosti, še zlasti če nismo obenem s kastracijo
spremenili tudi sestave obrokov, ker je presnova pri kastriranih psih drugačna
kot pri nekastriranih.
V sedanjem času veliko psov zelo trpi zaradi odvečne
teže. V večini primerov je to povezano s požrešnostjo in z moledovanjem za
hrano. Debelost prinaša s seboj tudi različne bolezni, kot so težave s srcem in
sklepi, ter tako zmanjšuje kakovost in trajanje življenja. Zato je nerazumljivo
in obžalovanja vredno, da se mnogi lastniki psov ne zmenijo za to.
Najboljše preprečevanje privzgojene požrešnosti je
hranjenje živali v skladu s potrebami. Veterinar vam bo zagotovo zelo rad
svetoval pri izbiri hrane za vašega psa in njeni količini.
Da ne bi po nepotrebnem krivili niti psa niti sebe, je
najbolje, da s predebelim psom najprej obiščete veterinarja. Če se po
temeljiti preiskavi pokaže, da ni bolezenskih vzrokov za požrešnost, je
najbolje, da skupaj z veterinarjem sestavite program za zmanjšanje teže.
Obenem z omejitvijo kalorij v prehrani je dobro spremeniti vsakdanjik psa. K
temu sodi tudi to, da izračunano količino hrane porazdelite na več manjših
obrokov, ki ne smejo biti več tako lahko dostopni kot prej v posodi za hrano.
Na vrtu lahko recimo posamezne obroke skrijete pod cvetličnimi lončki in
pustite psa, da jih išče.
Drugo dobro zaposlitev omogoča posebna s hrano
napolnjena žoga z luknjami, skozi katere vedno pade nekaj hrane, če pes žogo
potiska s tačko ali z nosom in se žoga kotali. Te novosti bodo psu v začetku
sicer povzročale nekaj težav, ko bo želel priti do hrane, vendar bo nekaj časa
intenzivno zaposlen.
Poleg tega programa, v katerega lahko mirno vključite tudi
nekaj priboljškov, je vedno dobro, da življenje psa obogatite z dodatnimi
vajami in vsakodnevno igro. Nujno moramo opustiti misel, da je hranjenje
posebno kakovosten čas v pasjem vsakdanjiku. Če se s psom intenzivno ukvarjate,
se z njim igrate, vadite z njim nove vaje in mu namenjate več pozornosti pri
vsakodnevni negi dlake, boste hitro opazili, da je druženje zanj veliko večjega
pomena.
Hranjenje kot osrednje opravilo potem za psa ne bo več v ospredju.
Sočasno se bo končalo dolgočasje, z vajami in igro se bo tako nanovo
izoblikoval odnos med vami in psom. Vsi sodelujoči pa se bodo ob tem odlično
zabavali.
 |
| Požrešnost pri psu |
Ni komentarjev:
Objavite komentar