Napadalnost psa zaradi strahu - Pes in strah

Kot boječe napadalne pse navadno označujemo tiste, ki ugriznejo iz stra­hu. Živali se v okoliščinah, ki se jim zdijo ogrožajoče, vedejo negotovo in boječe. Posebno če ne vidijo nobene možnosti za pobeg, pogosto hlastajo ali, odvisno od tega, koliko so se naučili zavreti ugriz, tudi zares ugriznejo.

Odziv psa, da se brani z ugrizom, je popolnoma normalen. To obliko vedenja najdemo skoraj pri vseh živalskih vrstah.V naravi se je uvelja­vila, da bi psi zaščitili svoje življenje, zato posredno ohranja vrsto. Če pes v sedanjem času pokaže takšno vedenje, to sicer ne pomeni, da je njegovo življenje v neposredni nevar­nosti, vendar pa je tako obrambno ravnanje v psu globoko zakoreninjeno.Pomemben razlog za to, da so nekateri psi bolj nagnjeni k napadalnosti zaradi strahu, drugi pa ostanejo v enakih okoliščinah sproščeni, je predvsem v pomanjkljivi socializaciji najprej omenjenih živali. Nekatere okoliščine se jim zdijo namreč nenavadne in tuje, zato se nanje odzovejo boječe ali boječe napadalno. Poleg čisto defenzivnega izražanja strahu in      obram­bnega odziva je v vedenju večinoma zastopan tudi močan naučen vedenjski vzorec, ki ga je pes razvil, da bi se bolje znašel v nevarnih (ogrožajočih) okoliščinah. To pomeni, da bo psu, ki mu je enkrat že uspelo z napadom pregnati ustrahujoče tegobe, ta način vedenja hitro prešel v navado in se bo v podobnih okoliščinah odzival enako. Tudi slabe izkušnje pripomorejo k temu, da začne pes gristi iz strahu.

Čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako, spada veliko psov, ki se med sprehodom na vrvici do vrstnikov vedejo napadalno, med pse, ki ugriz­nejo iz strahu. V nasprotju z razširje­nim mnenjem, da so psi na vrvici še bolj nagnjeni k napadalnosti, ker je njihov lastnik zelo blizu in čutijo, da jih podpira, se v resnici odzivajo napadalno zato, ker je zaradi vrvice njihova možnost umika precej omeje­na. Tako se zgodi, da psi, ki gredo neprivezani brez težav ali zapletov mimo drugih psov, pa privezani po­vzročajo neznanski vik in krik. Brez vrvice bi se ti psi takoj v velikem loku izognili drugim, če bi se jim zdelo to potrebno. Ko so na vrvici, pa se poveča njihov občutek negotovosti, ker se jim zdi soočenje neogibno. Zato se razvije prej omenjeno ravna­nje: ob prvi priložnosti se poskušajo psi zaradi pomanjkanja možnosti za pobeg spoprijeti s težavo z napadal­nostjo. Če so pri tem uspešni, recimo zato, ker je bil tudi drug pes privezan ali pa se jim je umaknil, se pes hitro nauči, da mu je njegovo pretirano napadalno vedenje omililo strah. Seveda pes ne ve, da s tem žal ni olajšal tudi lastnikove skrbi. Lastniko­vo vedenje psa pogosto še dodatno spodbudi, če ta v trenutku, ko se pes boječe napadalno odzove, vpliva nanj bodisi pozitivno (s pomirjajočimi besedami) ali negativno (s kaznijo). Če se je razvoj boječe napadalnega vedenja šele začel, so zunanji izrazi strahu, kot je sklonjena drža, ob glavo stisnjeni uhlji, previdno renčanje, še bolj vidni. To se lahko s časom spremeni, tako da je za neizkušenega opazovalca v ospredju napadalnost in vedenja sprva ne povezuje nujno s strahom.

Spet je dobra socializacija odločilna, da se težava sploh ne razvije. Čim bolj varnega se pes počuti v različnih okoliščinah, tem poredkeje se bo sploh boječe odzival. Za to je potreb­no zgodnje in čimbolj pozitivno usmerjeno druženje z veliko različnimi ljudmi, psi, drugimi živalmi in spretno ravnanje v številnih različnih okolišči­nah.

Boječemu psu moramo čim pogosteje v sproščenem okolju omogočiti, da sam od sebe razišče nove okoliščine. Poleg tega je priporočljivo, da krepite njegovo samozavest in da izboljšujete nadzor nad psom z vajami za posluš­nost in sproščanje, ki temeljijo na nagrajevanju. Ustrezni programi vadbe so navedeni v dodatku. Vedno morate paziti na to, da se pes ne počuti stisnjenega v kot. V tem primeru bi boječ pes lahko ugriznil. Za sprehod je takrat oglavnica primernejša od običajne kombinacije vrvica-ovratnica, ker psa z njo lažje nadzorujemo in ga, če je potrebno, tudi uspešneje odvrnemo od dražljaja, ki pri njem sproža strah. Poleg tega oglavnica psu, ki prestrašeno in panično vleče za vrvico, ne prepreči dotoka zraka. To se namreč dogaja pri ovratnicah, kar paniko še poveča.

Napadalen pes

 V nekaterih primerih, predvsem takrat, ko pes ne zavre ugriza dovolj in je že prej povzročil poškodbe, ga moramo navaditi na nagobčnik. Tako ne more narediti nobene škode, pa tudi lastnik je bolj samozavesten in sproščen, kar zelo koristi med vadbo, ki jo izvaja. Ta sproščenost se prenaša tudi na psa in prav nič več ne preprečuje vadbe brez stresa. Te nasvete lahko uporabimo tudi pri napadalnosti iz strahu, ki je usmerjena proti ljudem. Psa sprva ne izpostavljajte dražljajem ki sprožajo strah. Ob tem bo morda potrebna tudi uporaba določenih zdravil, da psu najprej sploh omogočimo učenje. Tudi vaje po načelu nasprotnega pogojevanja lahko prilagodimo boječe napadalnemu psu.