Fobije pri psu

Ne dogaja se redko, da pes razvije fobijo. Kot fobijo označujemo stanje pretiranega in v določenih okoliščinah neustreznega strahu. Pri ljudeh je fobija povezana s spoznanjem, da je strah neutemeljen. Kljub temu je prizadeti ljudje ne morejo niti zatreti niti nadzirati svojih odzivov. Zadnje velja prav tako za pse. Tudi dobro vzgojeni psi se niso sposobni na preproste ukaze odzvati tako, kot so navajeni. Sorazmerno pogosto se pri psih pojavijo fobije pri hrupu od streljanja, zaradi pokanja petard ob novem letu in drugih zabavah, hrupa cestnega prometa in pri nevihtah. Obstajajo pa tudi psi, ki imajo fobijo pred vožnjo z avtomobilom ali pred letečimi žuželkami. Seznam bi bil lahko še veliko daljši. Neodvisno od tega, kdo ali kaj je povzročilo fobije, se psi nanje odziva­jo z znamenji močne vznemirjenosti, ki se kaže s sopenjem, slinjenjem, zvišanim srčnim utripom pa tudi s tem, da se kam zavlečejo, poskušajo pobegniti, cvilijo in podobno. V posa­meznih primerih se pojavi tudi nenad­zorovano izločanje seča in blata ali bruhanje. Nekateri psi iščejo bližino svojih gospodarjev, drugi pa se stiku izogibajo.

Pravi mehanizem ali vzrok, ki pripelje do nastanka fobije, ni znan. V humani medicini obstajajo različne teorije. Ena pravi, da so fobije ostanek iz pra­davnine. Po tej teoriji sproža določen dražljaj vegetativne reakcije, torej tiste, ki jih ne moremo upravljati, še preden pridejo do naše zavesti, in glede na to nanje tudi ne moremo vplivati s svojo voljo. Posamezne reakcije strahu so v resnici fiziološki procesi, ki pa med fobijo uidejo nad­zoru in tako vodijo v panični strah. Neka druga, starejša teorija navaja kot sprožilec fobij proces klasičnega pogojevanja, ki ima predvsem pri nastanku tako imenovane fobofobije zagotovo vodilno vlogo. Pri psih navajamo kot sprožilec tudi individualno preobčutljivost za hrup, predvsem pa pomanjkljivo socializaci­jo. Zdi se, da so nekatere pasme bist­veno občutljivejše za fobije, povezane s hrupom. Opisane reakcije strahu lahko pri psu nastanejo tudi kot posledica napačne povezave. Verjetno to niti ni prav redek primer.

Žal obstaja nekaj fobij, ki so komaj dostopne za odpravljanje z desenzibi­lizacijo, ker dražljajev, ki sprožajo strah, ne moremo dovolj dobro posnemati. Tak primer je nevihta, kajti strahu ne sproža samo hrup zaradi groma. Spremembe zračnega tlaka pred nevihto in med njo lahko pri občutljivem psu sprožijo strah že ure prej. Pes se pred pojavom nevihte znajde v začaranem krogu. To ustreza pojavu fobofobije, strahu pred stra­hom, za katero se zdi, da ima pri tem vodilno vlogo. Ta pojav je včasih tako močan, da že misel na zastrašujoče okoliščine povzroči zvišan srčni utrip. Zaradi razbijanja srca se počutimo neprijetno in negotovo, to pa sproži še večji strah, še preden sploh doživi­mo okoliščine, ki se jih res bojimo. Dobra sociali­zacija precej pomaga preprečiti fobije in je zato najbolj učinkovita.

Kot smo že omenili, je pes, ki trpi zaradi fobije - prav tako kot človek - nezmožen nadzirati svoje ravnanje. Zato ni niti smiselno niti uspešno, če poskušamo vplivati na psa, ki je pod močnim stresom. Že narava ni predvidela učenja pod stresom, ker to večinoma preprečujejo hormoni. Ne preostane nam nič drugega, kot da psa v času, ko ni v stresu, počasi desenzibiliziramo. Načelno velja: če moremo, uredimo tako, da psa ves čas odpravljanja težave ne izpo­stavljamo nobenemu dražljaju, ki sproža strah, ker lahko ponoven močan odziv na strah uniči vse delo.

Zavedati se moramo, da nam bo morda vzelo kar nekaj časa, če hoče­mo fobijo uspešno zdraviti. Učni cilji naj pri posameznih vajah ne bodo postavljeni previsoko in odpravljanje težav naj traja dovolj dolgo, pač glede na to, kako močno razvita je fobija. Za odpravljanje težav pri kakršnikoli obliki fobije sta primerni metodi nasprotno pogojevanje in desenzibili­zacija. Na tem mestu naj omenimo še en vidik, za katerega se zdi, da je pri fobiji pred nevihto zelo pomemben: verjetno na žival bolj vpliva elektro­statični naboj kot hrup, ki ga povzroči grom. Zaradi tega je dobro poskrbeti, da je pes med nevihto v prostoru, ki je dobro ozemljen. Že prej, ne glede na nevihto, moramo poskrbeti, da se pes navadi na ta prostor. To naredi­mo tako, da se z njim tam igramo in delamo različne vaje nasprotnega pogojevanja, pri katerih ga velikokrat pohvalimo. Prostor se mu bo še bolj priljubil, če ga bomo tam ljubkovali ali mu negovali dlako. V nekaterih primerih pomaga ali pa je celo potrebna uporaba zdravil, ki vplivajo na počutje psa na različne načine. Slab učinek mnogih pomiril, tako imenovanih sedativov, je, da blokirajo učne procese in da je pes ves čas bolj ali manj omotičen. Res pa je, da se s tem izognemo novim neprijetnim pripetljajem. Bolj pripo­ročljiva so druga zdravila za uporabo v psihiatriji, ki so podpora konven­cionalnemu odpravljanju težave, saj ne vplivajo negativno na učne procese. Včasih dosežemo dobre rezultate tudi z uporabo tako imenovanih beta blokatorjev. Ta zdravila učinkujejo na srce. Z blokado beta receptorjev v stresnih okoliščinah preprečijo zvišan srčni utrip in z njim povezano povečano razdraženost. Vpliv na srce povzroči še psihološki odziv, ki poma­ga pretrgati začarani krog strahu pred strahom. S tem da pes, katerega telo je na podlagi njegovih dosedanjih spoznanj programirano za stres, zaradi uporabe zdravil ne doživlja več značilnih telesnih znamenj strahu, ta zato ne morejo povzročiti motenj v njegovem dobrem počutju. Tako se pretrga začarani krog fobije in za psa je ustvarjena dobra podlaga, da bo kos vsakim okoliščinam. Žal imajo vse skupine zdravil vrsto stranskih učinkov, zato jih mora vsekakor posebej pred­pisati veterinar, potem ko je žival natančno pregledal. Zelo pomembno je vedeti, da sme biti uporaba zdravil pri vedenjskih težavah samo dopolnil­na. Podpora zdravil je sicer pogosto v veliko pomoč, vendar je bistvo zdravljenja v prilagajanju vedenja, ki ga dosežemo samo z doslednim in potrpežljivim učenjem. Nekateri psi se prav v stanjih, ki jih sproži strah, dobro odzivajo na sprem­ljajoče alternativne metode zdravljenja (akupunktura, homeopatija, terapija z Bachovimi cvetlicami in druge). Zato se pri težavah, povezanih s strahom, splača preskusiti tudi te načine zdravljenja, predvsem še zato, ker imajo zelo neznatne in nepomembne stranske učinke ali pa sploh nobenih.