Teritorialna napadalnost pri psu

Kot teritorialno napadalnost, torej takšno, ki je povezana z določenim ozemljem, opisujemo vse agresivno obarvane oblike vedenja, ki so nepo­sredno povezane s hišo, posestvom, avtomobilom ali z drugimi dragoce­nostmi (igrače, hrana, ljudje). V neka­terih primerih je pri psu težnja po obrambi ozemlja tako močna, da že kratko zadrževanje v tuji okolici zadošča, da na to območje gleda kot na svoje in ga zato tudi brani. V hiši se lahko to vedenje nanaša tudi samo na posamezna območja, kot sta recimo soba ali najožja okolica ležišča. Mnogi psi se odzovejo blizu vhodnih vrat s teritorialno napadalnostjo. V nasprotju z mnenjem, da je terito­rialno vedenje izključno to, ko pes prepreči tujcem vstop v hišo, pa je teh oblik napadalnosti veliko več. Tudi če želi obiskovalec recimo oditi iz hiše, mu lahko pes, ki je nagnjen k pretiranemu čuvanju teritorija to prepreči z grožnjo ali celo z napadom. Na splošno pa ni nujno, da tako vedenje kaže samo do tujcev; lahko je povezano s problemom njegovega ranga in ga kaže tudi do domačih. Takšen pes v teh primerih laja, renči, grozi, postavlja se pred ljudi, hlasta in grize. Teritorialna napadalnost je povezana s socialno zrelostjo psa, zato se le redko pojavi pred letom in pol starosti.

Obramba ozemlja pred tujci je v naravi kanidov (predstavnikov družine psov). To je bil gotovo tudi razlog za tako zgodnjo udomačitev psa. Dokler se tako vedenje kaže v okoliščinah, ki se nam zdijo primerne, ga jemljemo pozitivno. Za nas postane neprijetno pravzaprav šele takrat, ko začne pes braniti hišo tudi pred prijatelji in obiskovalci. Čeprav na težnjo do teritorialnega vedenja vplivajo tudi geni, imajo učni procesi prav tako pomembno vlogo pri nastanku te težave. Namerne, predvsem pa tudi nezavedne nagrade enako krepijo tako vedenje. Dejstvo, da kot lastnik -velikokrat preglasno - zavpijemo: Saj že prihajam! ali Runo, utihni že, ko hitimo proti vratom, potrjuje psu, da se popolnoma pravilno vede in da je treba vsakega obiskoval­ca sprejeti z glasnim lajanjem, če že ne kar z renčanjem, ker v njegovih očeh prav tako ravna lastnik. Vedenje psa pa krepi tudi pomirjajo­če prigovarjanje, za katero misli, da je pohvala. Psu se zdi, da je uspešno prepodil obiskovalca pri vratih, ko na primer pride poštar, potrka na nabiralnik in spet gre, ne da bi vstopil. Glasno bevskajočemu psu, ki stoji za vrati, se to zdi kot zmaga.

Vredno je omeniti, da psi večinoma branijo ozemeljske meje, ki so jih postavili ljudje (recimo vrtni plot, avto), in to pred drugimi psi in tujimi ljudmi. Takšnega vedenja ne najdemo v tej obliki pri nobeni drugi živalski vrsti.

Pogosto, zgodnje in pozitivno usmer­jeno druženje z različnimi ljudmi neko­liko zmanjšuje možnost za nastanek težav. Zaradi dolgoletne selekcije so nekatere pasme občutljivejše za terito­rialno napadalnost. Psi, ki varujejo črede, so bili selekcionirani zaradi te vedenjske značilnosti in zato precej bolj pazijo območje hiše. Pametno je, da dobro premislimo, preden se odločimo za pasmo; s tem se težavam že vnaprej izognemo. Pomemben pa je seveda dober nadzor lastnika nad psom in primerna vadba posluš­nosti.

Agresiven pes

Do trenutka, ko pes stoodstotno ne obvlada ukazov sedi, prostor, in ostani, priporočamo, da ga sprva zapirate, ko dobite obisk. Dober pripomoček je tudi tukaj oglavnica. To ali pa vrvico, ki se vleče po tleh, lahko teritorialno napadalen pes nosi tudi v hiši - predvsem če še ne obvlada dobro vaje za poslušnost. Potem ga, kadarkoli, predvsem pa pri vratih, z lahkoto nadzorujemo. Ob pomoči nasprotnega pogojevanja naj se pes nauči, da se bo med vsto­pom tujca ali pogovorom pri vratih ulegel v razdalji dveh do treh metrov od vrat in tam ostal. Po vstopu obis­kovalcev se jim pes sme približati samo takrat, če mu z izrecnim poveljem dovolimo vstati in če se lepo vede. 

Če imajo obiskovalci pse radi, jih prosimo, naj dajo psu ukaz in ga potem nagradijo s priboljškom. 

Tako se izboljša njegovo vedenje do tujcev. Pomembno je, da zgoraj opisano vadbo poslušnosti tako dobro izurimo, da lahko psa kadarkoli z enostavnim ukazom pošljemo na njegovo mesto in da lahko vsak obis­kovalec brez nevarnosti zapusti sobo. 

Čim več ljudi spozna pes na prijeten način v obdobju intenzivne vadbe, tem manj se bo razburjal zaradi obiskovalcev in tem manj jih bo imel za vsiljivce. Ne pozabite vseh obisko­valcev opozoriti, naj se vedejo mirno in naj ne delajo hitrih gibov, da pes ne bi dobil občutka, da so okoliščine tako ali drugače nevarne. Vzemimo, da ste pritegnili dovolj ljudi, ki vam pomagajo pri tej vadbi; tedaj jih lahko prosite, da se vam po kratkem pozdravu v hiši pridružijo na kratkem sprehodu s psom. Tako se bo odnos psa do tujcev trajno spremenil. 

Če mislite, da ima poštarjevo zvo­njenje kaj opraviti z vedenjem vašega psa, poprosite svojega poštarja, ali si lahko vzame malo časa in pride na kavo, da ga bo pes spoznal. Če se poštar pojavi vsak dan ob istem času, lahko poskušate pričakujočo držo psa, v skladu s primerom psov Pavlova, spremeniti s klasičnim pogojevanjem. To boste dosegli, če boste psa hranili ravno tedaj, ko bo prišel poštar. Če se pes ponujene hrane sprva ne bo dotaknil, ker bo preveč zaposlen z branjenjem ozemlja in lajanjem, moramo hrano seveda takoj odnesti in ga pustiti lačnega, dokler poštar naslednji dan spet ne pride. V tem primeru ne smete psu v vmesnem času dati ničesar. Po nekaj dneh bo poštarja že hrepeneče pričakoval, ker bo strašansko lačen, in tako se bo hitro navadil na novi čas hranjenja.