Preveč razburjeni in zdolgočaseni psi so lahko uničevalni, obstaja pa še en razlog, zakaj nekateri štirinožci lajajo, urinirajo ali uničujejo stvari, ko ostanejo sami: zaradi tesnobe, ker vas ni zraven. Čustva in občutki normalnega psa so dolgčas, žalost in razburjenost, ločitvena tesnoba pa je priučeno vedenje kot posledica vaše nedoslednosti. Skrbniki včasih nehote naučijo psa takega razmišljanja. Večina knjig navaja, da se ločitvena tesnoba najpogosteje pojavi pri posvojenih psih, ki so bili v preteklosti zlorabljeni, zanemarjeni ali so zamenjali veliko domov. Nove raziskave dokazujejo, da to ni povsem res.
Znaki ločitvene tesnobe
Ločitvena tesnoba povzroči globoko žalost pri psu, že ko je sam le kratek čas. Pes se odzove tako, da nenehno teka iz ene sobe v drugo, otrpne in gleda v vrata, laja, urinira ali uničuje. Ko se vrnete, se mu zmeša od veselja. Psi, ki so podvrženi tej težavi, so tisti, ki so skoraj prilepljeni na skrbnike, ali tisti, ki so do skrbnika zelo ljubeči, do tujcev pa zadržani.
Univerzitetni raziskovalci so opazovali legla labradorcev in borderskih ovčarjev- dveh pasem,za kateri je znano da sta precej dojemljivi za ločitveno tesnobo. Pse so spremljali od rojstva do 18.meseca in ugotovili,da ločitvene tesnobe niso razvili psi, ki so med šestim in dvanajstim mesecem odraščali v pestrem družbenem okolju. Pri tistih, ki so odrasli v samotnem okolju, je bila pogostejša. V podobni raziskavi so ugotovili, da samci pogosteje razvijejo ločitveno tesnobo kot samice, zanimivo pa je, da na nastanek te težave ni vplivalo dejstvo, da je kuža posvojen iz zavetišča. Psi, ki so jih skrbniki dobili od vzreditelja, so imeli povsem enake možnosti za razvoj tesnobe. Statistika je pokazala, da so v določenem obdobju znaki ločitvene tesnobe opazni pri polovici vseh psov, pomoč pri odpravljanju te težave pa poišče samo deset odstotkov skrbnikov.
Kuža naj odraste v družabnem okolju, polnem različnih dejavnikov. Če bo spoznal več ljudi in se z njimi igral, bo manj verjetno, da bo preveč odvisen od vaše bližine. Od malih nog se mora navaditi, da je včasih tudi ločen od vas. Doma ga postopoma vedno dlje puščajte samega. Včasih ga za eno uro pustite pri sosedih, ki so pripravljeni poskrbeti zanj. Če ga boste med potovanjem pustili v pasjem hotelu, naj se nanj navadi do prvega leta starosti. Najpomembneje je, da ne zganjate cirkusa, ko pridete domov ali se poslavljate. Za vas je to morda prijetno, vendar boste tako zmedli psa in povečali njegov občutek osamljenosti, ko vas ne bo doma.
Preden odidete od doma, se ne menite za psa vsaj 20 minut. To pomeni, da so prepovedani dotiki, pogovor in očesni stik. Vaša telesna govorica je zelo pomembna, zato se povsem sprostite. Če boste vznemirjeni, bo to začutil tudi pes. Vajo lahko tudi stopnjujete - sprehajajte se po stanovanju in zehajte. To je pomiritveni znak, ki ga psi takoj zaznajo. Psu ne recite: "Ven grem samo za deset minut." Pretvarjajte se, da ga sploh ni zraven. Poskrbite, da je pes utrujen, sit in ima na voljo igračo za kratkočasenje. Lahko vklopite radio. Pes se ne sme navaditi na vsakdanji postopek, ki oznanja vaš odhod. Včasih vzemite ključe v roko le zato, da jih poberete, a ne pojdite ven. Oblecite se in hodite naokoli, a ne pojdite ven. Pes naj ima dostop v vse sobe, da lahko teka od ene do druge. V kletko ga zaprite le, če ga morate. Če ugotovite, da je pes povezal zapiranje v kletko z vašim odhodom, ga zaprite drugam. Vadite lažne odhode brez slovesa. Ko se vrnete, se izogibajte očesnemu stiku. Psa lahko kratko in mirno pohvalite le, če je miren.
Ni komentarjev:
Objavite komentar