Materinska napadalnost pri psu

Napadalno ravnanje psice, ki ima mladiče, bomo združili v pojem mate­rinska napadalnost. Ta napadalnost ali napad je lahko usmerjena proti lastniku, tujim ljudem ali drugim živa­lim, ki pridejo preblizu mestu, kjer so mladiči. Enako vedenje opazimo tudi pri navidezni brejosti, ko psice namesto mladičev stražijo in branijo igrače ali pa kar ležišče, kjer naj bi kotile. Tako pri pravi materinski napadalnosti kot tudi med navidezno brejost jo lahko psica svoj prostor in mladiče nadzira iz razmeroma velike razdalje. Od časa do časa posvari iz oddaljenega kota sobe - ves čas je pripravljena napasti. Pri pravem napadu brani psica svoje mladiče presenetljivo zavzeto. To obliko napadalnosti moramo razumeti kot naravno obrambo legla pred napadi, namenjenimi mladičem.

Večina psic izraziteje brani svoje mladiče pred neznanimi ljudmi kot pa pred svojim lastnikom in družinskimi člani. Če psica brani svoje leglo pred tujci, se nam zdi to veliko bolj naravno, kot če napade družinskega člana. Vendar je vzrok v obeh primerih isti: človek, ki ga je psica napadla, je prekoračil kritično razdaljo. Vsaka psica sama določi, koliko se smejo leglu približati posamezni ljudje, pre­koračitev meje pa kaznuje z napadom. Različno izražena toleranca je zapisana v genski zasnovi psice. Toleranca je torej odvisna tudi od splošne nagnje­nosti k napadalnosti pa tudi od stopnje socializacije in prejšnjih izkušenj. Poleg tega imajo pomembno vlogo hormoni, kar pojasnjuje, da lahko tudi psice, ki so navidezno breje, kažejo materinsko napadalnost. Ko mladiči zrastejo, si psica manj prizadeva, da bi jih branila pred vsiljivci. Svoje materinske vloge ne jemlje več tako resno.

Prav tako kot pri napadalnosti, ki jo povzroči bolečina, tudi pri tej obliki napadalnosti ni nobenega vzroka za zaskrbljenost, če sprejmemo dejstvo, da gre za naraven proces, ki naj omogoči preživetje potomcev.

Tudi če se psica do lastnikov ne vede povsem primerno, moramo v obdobju, ko ima mladiče, to dopuščati in psici dati več prostora. Na splošno pa pomaga tudi zgodnje učenje posluš­nosti ter pozorno in ljubeče ravnanje s psico, ker s tem pozitivno vplivamo na njeno vedenje. Kot vzreditelj pa se moramo vprašati, ali je smiselno imeti za vzrejo psice, ki imajo v svojem vedenjskem vzorcu očitno več napadalnih teženj kot druge. Čeprav poznamo posebno vedenje psice v materinski vlogi, je ne glede na to še zlasti pomembno, da omogo­čimo mladičem dovolj stikov z ljudmi. Zato je dobro, da psico večkrat ločimo od mladičev, vendar vsakič le za kratek čas. S tem je treba začeti že v tretjem ali četrtem tednu po rojstvu. Tako bomo psičkom omo­gočili nemoten odnos do ljudi. Če se psica vede napadalno zaradi navidezne brejosti, moramo začeti resno razmišljati o sterilizaciji. Pravi­loma se namreč navidezna brejost in z njo tudi obdobja neobičajne napadal­nosti pojavljajo tudi v naslednjih ciklusih. S sterilizacijo bomo za celo življenje preprečili gonjenje, brejost in tudi navidezno brejost.

Mama z mladiči