Moledovanje za hrano pri psu

To, da psi pri mizi ali med pripravo jedi moledujejo za hrano, je pri števil­nih živalih trden sestavni del njihovega vedenja. Nekateri se ne omejijo na pogled, ki trga srce, temveč tudi lajajo, ponujajo tačko, se usedejo na zadnje noge ali se kako drugače vedejo na način, s katerim so že kdaj prej uspeli.

Pri moledovanju za hrano gre za priučeno vedenje. Pes, ki nikdar ni dobil hrane »mimo vrste«, se nikoli ne bo poskušal tako vesti. Da se moledovanje pri psu utrdi, zadostuje, da je samo ena oseba v gospodinjstvu popustljiva in mu vedno znova   primak­ne kak priboljšek. Potem bo poskušal srečo tudi pri drugih družinskih članih. Ravno nerednost in nepredvidljivost dajanja hrane, ki je za psa nagrada za njegovo vedenje, sta vzrok za njegovo neomajno vztrajnost - vedno v upanju, da bo le izprosil še kakšen grižljaj.

V mnogih primerih gre vsiljivo mole­dujočemu psu bolj za to, da pritegne pozornost lastnika kot za sam grižljaj. Takoj ko se mu lastnik posveti, se preneha tako vesti, tudi če ne dobi hrane.

Edini učinkovit ukrep za preprečevanje tega težavnega vedenja je, da psu nikoli ne damo za nagrado hrane, če zanjo moleduje. Seveda mu lahko od časa do časa damo kak grižljaj, vendar ga ne sme dobiti, ker je zanj moledo­val; še preden mu ga damo, naj naredi kako manjšo vajo. Smiselno je, da psa hranimo vedno, preden obeduje družina, tako da je sit in zadovoljen in mu sploh ne pride na misel, da bi moledoval pri mizi. Če pa mu vseeno želite dati ostanke kosila, mu jih ponudite v njegovi posodi, in če se le da, ob času, ko tudi sicer dobi hrano.

Ker je do tega, da se je pes navadil moledovati za hrano, vodilo predvsem neredno dajanje priboljškov, lahko težavo odstranimo samo s popolno doslednostjo. Žal le malo koristi, če ga zaradi moledovanja kaznujemo, kajti zdi se, da je upanje na slasten grižljaj močnej­še od bojazni pred kaznijo. Pravzaprav kaznovanje tudi ni logična posledica, da bi spremenili vedenje; navsezadnje smo psa - čeprav nenamerno - na takšno vedenje privadili. Če nam sploh uspe, je možnost, da psa pošljemo na njegovo mesto, sicer kratkoročno koristna, vendar zaradi tega težava ne izgine. 

Edino smiselno, kako lahko to naučeno vedenje odpravimo - s strokovnim izrazom imenujemo to ekstinkcija - je, da se za psa, ki moleduje za hrano, sploh ne zmenimo, še manj pa ga nagradimo z grižljajem. 

Požrešen kuža