Pomanjkljiva čistoča pri psu

Pri nekaterih psih, ki niso čisti, pogosto opazimo, da so si v stano­vanju ali hiši izbrali eno ali več mest, kamor hodijo na potrebo, ali pa za to uporabljajo določeno podlogo. Drugi psi pa onesnažijo stanovanje, kjer se jim zdi. Nekateri se niso naučili zanesljivo na čistočo, na katero bi se človek lahko zanesel, pač pa le, da se ne olajšajo samo takrat, ko je zraven lastnik. Potem si v sili rajši izberejo skrit kotiček in ga ponesna­žijo. To je za lastnika neprijetno, ker se mora plaziti tudi za pohištvo in pod njim, če hoče počistiti pasje iztrebke. Pri nekaterih psih je težava omejena bodisi na iztrebljanje bodisi na mokrenje, pri drugih pa ne. Potem moramo razlikovati še med psi, ki se iztrebljajo zgolj v hiši, in tistimi, ki to delajo tako v hiši kot na sprehodu.

Psu lahko primanjkuje občutka za čistočo iz več razlogov. Največkrat se preprosto nikoli ni naučil, da bi bil zanesljivo čist. Posebno pogosto se to dogaja pri tistih, ki so prej živeli v pesjaku, kjer ni bilo potrebe, da bi jim privzgojili močnejši občutek za čistočo. Vzroki pa so lahko tudi lastni­kova nedoslednost in malomarnost ali pa kar neprimerna vzgoja.

Če se hočemo izogniti težavam z ne­čistočo, se nam kot izhodišče ponuja nekaj prirojenih lastnosti pri psu. Psi že sami po sebi pazijo, da ne onesna­žijo svojega ležišča, obenem pa za opravljanje svoje potrebe radi izberejo določeno podlogo. Če pri svojem psu ne morete odkriti nič od tega, je šla njegova vzgoja, kar zadeva čistočo, v napačno smer - pogosto nenamerno. Napačen je vtis, da bomo težave povečali, če psu s kaznovanjem ne bomo dali vedeti, da je iztrebljanje v hiši nezaželeno. V bistvu je pes pripravljen sodelovati, da bi ohranil svoje bivališče čisto. Le da se mu v različnih okoliščinah pač ne posreči delovati proti naravi, pogosto tudi zato, ker mu nismo dali priložnosti. Kaznovanje psa lahko povzroči tri nenamerne povezave: strah pred krajem, ki ga je onesnažil, strah, da bi se ponečedil pred lastnikom, in strah pred lastnikom.

Namesto da bi psa zaradi njegovega ravnanja kaznovali, moramo storiti prav nasprotno. S kaznijo ne bomo dosegli, da bo pes ravnal drugače, zato moramo okrepiti vedenje, kakršnega si želimo. To zelo lahko dosežemo pri psih, ki opravljajo potrebo tako zunaj kot tudi v hiši. Psu moramo dovolj pogosto omogo­čiti, da potrebo opravi zunaj. Posebno pomembno je, da ga tam po vsaki opravljeni potrebi pohvalimo za pravilno vedenje ali pa mu damo priboljšek. 

Odraslemu psu moramo vsaj trikrat na dan omogočiti oprav­ljanje potrebe. Pri mladiču naj bo to pogosteje, predvsem pa takoj, ko se zbudi, in vsakič po jedi. Upoštevajte te približne smernice, ko boste psa privajali na čistočo. Da bi bilo v hiši čimmanj neprijetnosti, morate upoštevati vsako znamenje ali vzgib živali, s katerim vam nakaže, da bi šla rada ven. Poleg tega lahko čas med dvema izhodoma na potrebo podaljša­mo tako, da prestavimo čas hranjenja. 

Če nimate možnosti, da bi ves dan redno in pogosto hodili s psom ven, lahko med svojo odsotnostjo najdete kompromisno rešitev: blizu vrat mu pripravite zabojček z mehkim nastilom, kot je listje, zemlja ali pesek, kjer bo opravljal potrebo. V zaboj lahko daste tudi kakšno staro krpo, prepojeno z urinom, da ga bo privabljala z vonjem, ali »klobasico« od prej. Nikoli psa ne kaznujte zaradi »ne­zgod« v stanovanju. Priporočljivo je, da iztrebke ali urin preprosto počis­tite. Samo v enem primeru - če ga namreč zalotite pri dejanju - lahko glasno zaploskate ali ga kako drugače prekinete in takoj odpeljete ven. Potem ga pohvalite, ko zunaj opravi potrebo.

Navajanje na čistočo lahko obenem uporabimo tudi za to, da psa naučimo določenega ukaza, s katerim ga pozne­je lahko uspešno spodbudimo k oprav­ljanju potrebe. Poleg opisanih pravil učenja je pripo­ročljivo, da psu v hiši močno omejite območje gibanja. Zapisali smo že, koliko je psom do tega, da ne onesnažijo svojega prostora za hranjenje in spanje. Seveda pa psi nimajo vse hiše za svoje ožje bivališče; spalnica se jim zdi recimo dovolj oddaljena od prostora, kjer običajno spijo, da bi se jo dalo uporabiti za iztrebljanje. Smiselno je torej, da mu gibanje omejimo na tiste prostore, kjer se sam po sebi že tako ali tako ne bi iztrebljal. Pozneje mu krog gibanja postopoma širimo. Sprva mu  dovolju­jemo prosto gibanje veni sobi, potem v več, dokler mu ne dopustimo spet popolne svobode gibanja (primerjaj s poglavjem Izguba občutka za čistočo). Glede psov, ki opravljajo potrebo samo v hiši, se posvetujte z veterinar­jem. Ta lahko s primernimi zdravili doseže, da pes čuti veliko potrebo po izločanju urina in blata. 

Kuža urinira

Pri odmerjanju teh odvajal lahko natanko ocenimo, kdaj bodo učinkovala; tako lahko psa odpeljete ven vselej ob tistem času. Načelno lahko rešimo težavo tudi brez uporabe zdravil. Posebno na začetku odpravljanja težave lahko to pomeni zelo dolge sprehode, ker si pes svoje potrebe ne upa opraviti v naravi. 

Nekateri psi zdržijo ure dolgo, potem ko pridejo domov, pa se takoj iztrebijo. Vadbo poenostavite tako, da peljete psa v mirno okolje brez motečih dražljajev in ga potem navdušeno pohvalite, ko opravi potre­bo. Tudi tu je možna pomoč: vzemimo od doma s seboj v papir zavit košček blata ali z urinom prepojen kos papirja in ga odložimo na mesto, kjer naj bi v naravi opravil potrebo. To ga bo dodatno spodbudilo.